natisni
PDF

4. velikonočna nedelja MOJE OVCE POSLUŠAJO MOJ GLAS

Kdo danes še koga posluša? Žena ima svoje načrte in mož svoje, dom je večkrat le hotel, v katerem prespimo; otroci ne poslušajo staršev, ker »ta stari« ne vedo, kaj je življenje; učitelji so v šoli nemočni, ker imajo otroci preveč pravic. In kako je v podjetjih: kdo koga posluša? Šefi so zadovoljni s svojimi plačami, odgovorni pa ne upajo povzdigniti glasu, ker bi delavci štrajkali. Tako je ves sistem v mrtvem teku. Morda pa vendarle poslušamo Boga?! »Bog je daleč in moji problemčki ga ne zanimajo!« so prepričani mnogi.
»Moje ovce poslušajo moj glas!« pravi Jezus. Od kod njemu tak optimizem? On je bil do konca pokoren svojemu Očetu in ni požrl besede niti takrat, ko je bil popolnoma sam, zapuščen ne le od prijateljev, ampak tudi od svojega Očeta. V tej svoji pokorščini se je popolnoma posvetil tistim, ki so mu bili zaupani, najprej najožjim sodelavcem in potem množicam, ki so čakale na odrešenika. Računal je, da bomo slejkoprej prepoznali njegovo ljubezen in mu sledili. Mnogi so ravnali tako in zato imamo sedaj v nebesih nepregledno množično kanonično priznanih in še veliko večje število anonimnih svetnikov, med katerimi je veliko takih, s katerimi smo živeli in so pustili močne pozitivne sledi v našem življenju.
Kako to, da je Jezusu uspelo potegniti za seboj mnoge, mi pa smo pogosto razočarani, ker naše spodbude in svarila naletijo na gluha ušesa?
Morda drugi opazijo, da je naša velikodušnost le v lepih besedah, resnični nameni pa so pravo nasprotje. Večkrat rešujemo le sebe, svoj nemir in še na misel nam ne pride, da bi drugemu pomagali. Ko pa imamo zares čiste, iskrene namene, je večkrat kriv način našega komuniciranja, da se drugi zaprejo in nas ne poslušajo.
Smo sposobni ljubiti drugega tako, kot ljubimo samega sebe? Morda so to sposobne matere, ki večkrat pozabijo nase, samo da otrokom ne bi nič manjkalo. Vendar tudi pretirana ljubezen odbija, ker drugega pušča v njegovi nebogljenosti in mu ne dovoli, da bi postal samostojen. Za Jezusa lahko rečemo, da ni iskali svojih koristi: drugim je prisluhnil, jih razumel v njihovi stiski in jim odpiral novo, svetlo prihodnost. Grešnikov ni zavrgel, zato so mu verjeli, ga vzljubili in bili pripravljeni narediti vse, kar je od njih zahteval.
Kaj moramo narediti, da nam bodo drugi zaupali? Pridobiti si moramo zaupanje, drugi morajo občutiti, da jim zares hočemo dobro. Predvsem pa moramo potrpežljivo čakati, da se bo drugi spremenil, ker smo se mi spremenili. Jezus je potrpežljiv, na mnoge čaka do konca njihovega življenja in jih v zadnjem trenutku pritegne k sebi: »Pridi, zate imam rezerviran prostor!«
Branko Balažic, SDB

argaiv1705

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information