natisni
PDF

Žetev je velika delavcev pa malo… 2005 - 20 let duhovništva - Branko Balažic

Pred petindvajsetimi leti, 14. julija 1985 smo obhajali mojo novo mašo. Ob moji dvajseti obletnici bi se rad zahvalil Bogu in vsem vam, ki me z molitvijo in drugimi oblikami podpore spremljate na moji poti. Ob tej priložnosti bi rad skupaj z vami razmišljal o duhovnih poklicih v naši župniji. Ni mi žal, da sem stopil na to pot. V mojem življenju je bilo sicer kar nekaj pretresov, ko sem se znašel pred novimi izzivi brez pravih izkušenj. Lahko tudi rečem, da sem do sedaj delal na takem področju, kjer skupaj s sodelavci v kolektivu trasiramo pot, za katero ne vemo kje in kako se bo končala. Smo pa veseli in zadovoljni zaradi številnih majhnih vsakodnevnih uspehov, ki nam dajejo novega poguma, da lahko premaknemo sleherno oviro, na katero naletimo. Sicer pa se smiselnost našega dela meri po tem, koliko ovir je postavljenih na pot: čim več je teh ovir, čim več je zoperstavljanja, posebno s strani tistih, ki bi te morali podpirati, toliko bolj jasno je, da si na pravi poti in moraš po tej poti hoditi naprej.
Danes bi se rad ustavil ob vprašanju duhovnih poklicev. Sam sem na tej poti in rad bi na kratko predstavil, kako je od življenja v župniji odvisno, ali bomo imeli nove duhovne poklice, ali ne.
V naši župniji je bilo od njenega nastanka (1941) sedem duhovnikov in od teh sem sedaj ostal samo še jaz.  Zdi se mi, da je obdobje petih let – do praznovanja srebrne maše – lepa priložnost, da nekaj naredimo, da bo župnija v bližnji prihodnosti spet dobila kakšnega novomašnika. Prav duhovni poklici so pokazatelj, da je župnija zdrava, da je v naših družinah pravo krščansko vzdušje, da imajo duhovne vrednote prednost pred materialnimi dobrinami.
Sami dobro veste, da duhovniškega poklica ni mogoče izsiliti, saj ne gre za običajen poklic, ampak za poklic, ko Bog človeka izbere za svojega glasnika. Res pa je tudi, da je Bog pozoren na prizadevanja ljudi, zato vztrajna molitev za duhovne poklice, povezana s krščanskim življenjem, gotovo ne ostane prezrta in Bog velikodušno podeli svoj blagoslov.
Sedaj bi se rad na kratko zaustavil ob nekaterih stvareh, ki so bile v času mojega šolanja in v času zorenja mojega duhovnega poklica nekaj običajnega. V svoji dvajsetletni praksi sem doživel veliko lepih trenutkov z ljudmi, ki sem jih spremljal, a hkrati tudi veliko težkih trenutkov pri osebah, ki niso bile sposobne potegniti v svojem življenju odločilne črte ločnice in dokončno pretrgati s svojo preteklostjo.

Težko si predstavljam, da bi jaz bil danes tukaj spredaj kot duhovnik, če ne bi mnogi moji sorodniki in župljani molili zame, posebno od tistega trenutka naprej, ko sem začel s srednjo šolo v Želimljem. Spomnim se, da smo doma redno vsak večer skupaj molili in med večerno molitvijo nismo pozabili moliti očenaša in zdravamarije za pravo pamet. Prav ta molitev se je dandanes zelo opustila, kar pa je velika škoda. Mislim, da je skupna družinska molitev eden od vidikov, ki bi lahko zelo spremenil način našega življenja, počutja v družini, župniji in širši okolici. Zakaj je skupna družinska molitev danes še bolj potrebna kot v preteklosti?
Življenjski ritem je tak, da se družinski člani čez dan malo ali nič ne vidijo, ker so otroci po šolah, starši pa po službah, največkrat do večera. Tudi večerni ritem si vsak po svoje organizira, zato pravih srečevanj vseh družinskih članov sploh ni. Kako naj potem funkcionira skupno življenje, kako naj se ljudje prijetno počutijo, če se redko srečujejo in bolj bežno poznajo? Eden od razlogov, zakaj se razdere vsak tretji zakon, je prav v tem, da ljudje živijo drug mimo drugega.
Tako je nekaj trenutkov časa za skupno molitev priložnost, da se lahko družina zbere, da se za nekaj trenutkov vsi člani umirijo, da skušajo biti iskreni vsak član pred samim seboj, drug pred drugim in pred Bogom. Skupna večerna molitev je tudi priložnost, da lahko drug drugemu rečemo: »Oprosti za tisto, kar se je danes zgodilo! Saj nisem hotel namerno!« Prav takšna prošnja za odpuščanje in reševanje konfliktov pred Bogom v molitvi, ustvarja pravo ozračje, da je družina potem zdrava, da se vsi člani prijetno počutijo in so radi doma.
Mislim, da je skupna večerna molitev prva stvar, ki bi jo morali sprejeti kot nov izziv in priložnost, da damo svojemu življenju nov zagon in pravo usmeritev.

Drugi vidik, ki se mi zdi zelo pomemben, je povezan z načinom življenja. Navadili smo se na to, da svojim željam ne postavljamo nobenih meja. Prave meje nam postavlja šele denar, ki nam ne dovoli, da bi šli preko svojih zmožnosti, pa čeprav tudi na tem področju mnogi prestopijo meje in skušajo z velikim zadolževanjem obogateti. Demokracija nam sicer daje lažno prepričanje, da je vse dovoljeno, vendar ni vse tudi koristno. Imeti svoje življenje na vajetih, brzdati svoje oči, svoje želje, nerealna pričakovanja in biti sposoben se kakšni stvari odpovedati, to so pravi temelji za zadovoljno osebno počutje in za skladno družinsko življenje. Jezus ni zaman zapisal stavek: »Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen!« To pomeni, da je treba svoje življenje sprejeti v vsej njegovi danosti: z vsemi talenti in sposobnostmi in hkrati z vsemi omejitvami. Samo na tak način bodo nove generacije zares pripravljene na življenje, ker se bodo že v otroštvu in mladostniški dobi navajale na trdoto življenja, kjer ti stvari niso servirane na pladnju. Brez odpovedovanja, brez brzdanja svojih želja, ni mogoče jasno določiti temeljne usmerjenosti in tudi sredstev, kako bom uresničil svoje življenjske sanje. Ko namreč živim le od trenutnih motivov, moje življenje nima nobene stalnice, kajti vedno hočem biti na vrhuncu. In kadar to ne dosežem z uresničitvijo trenutnih želja, na običajen način, posežem po umetnih sredstvih, kot so alkohol, mamila in druga poživila. To pa pomeni, da sem vedno bolj odvisen od različnih sredstev, ki vzdržujejo mojo kondicijo in dobro počutje, kar je še toliko bolj problematično, ko pridejo različni problemi in stiske. To je začaran krog, v katerem se znajdejo mnogi in potem ne vidijo nobene realne rešitve. Stvari, ki jih beremo v dnevnem časopisju so grozljive in tisti, ki mlade omamljajo s stavkom: »Ti si sam svoj gospodar, zato ti je vse dovoljeno!«, se ne zavedajo, v kakšno zasvojenost potiskajo mladega človeka. Zato si ne delajmo utvare, da bomo srečni in zadovoljni, če si v določenem trenutku nismo sposobni reči: »Dovolj! Čez to mejo ne smeš, ker škoduješ samemu sebi! Če boš šel tako naprej, zate ni rešitve!« In to ne velja le za normalno čutno, fizično življenje, ampak še veliko bolj za duhovno življenje, ki je odločilni kriterij za smiselnost slehernega človekovega početja.

Omenil bi še en vidik, ki je povezan s prejšnjima dvema: občutek za dobro in slabo, sposobnost razločevanja dobrega od slabega, koristnega od pogubnega. Danes se nam zdi toliko stvari samoumevnih, za katere bi pred desetimi leti rekli, da so greh. Izgubili smo občutek za to, kar je greh. Nobena stvar nam ni več sveta. Kako razmišljamo o življenju, ki je najbolj temeljna stvar, največji dar, ki smo ga prejeli. O različnih oblikah poseganja v skrivnost življenja, kot so spočetje, abortus, kloniranje, evtanazija, govorimo tako, kot da se pogovarjamo o dežju, ki je bil prejšnji teden ali o zadnji zabavi. Stvari pa niso tako preproste. Ker nam nobena stvar ni sveta, ker se lahko iz vsega norčujemo, ker na zakonsko zvezo gledamo kot na lanski sneg, se nobene stvari več ne veselimo, nas nobena stvar več ne preseneti, nam vse mimogrede postane en velik dolgčas. Kako pomembna je zato spoved in občutek za greh. Kako dobro je pogovoriti se vsak mesec o svojem duhovnem počutju s človekom, ki te stvari razume in nam lahko pomaga. Samo tukaj je prava rešitev, samo tam, kjer so ljudje odkritosrčni do samega sebe in do drugih, lahko pričakujemo, da bodo srečni in zadovoljni. Veliko ljudi poznam, ki ne gredo k počitku pred večernim klepetom, ko si povedo vse, kar so doživeli, ko drug pred drugim priznajo vse notranje stiske in nič ne skrivajo. Kajti, samo notranje pomirjeni in med seboj spravljeni ljudje, lahko mirno spijo in ne doživljajo življenjskih travm. Če ne bomo resno vzeli Jezusovega klica po osebnem spreobrnjenju in drugačnem odnosu do življenja, bomo čez nekaj let prisiljeni iskati psihologa ali celo psihiatra, vendar dvomim, da bosta lahko izbrisala našo preteklost in nam zagotovila prihodnost brez nekih travm.
Čez pet let bom skupaj z vami praznoval srebrno mašo. Vesel bi bil, če bi lahko praznovali z osrečujočo mislijo, da se je kakšen odločil in sledil Jezusovemu klicu. Lahko vam zagotavljam, da bo to možno, če si bo vsak od nas odgovoril na nekaj osnovnih vprašanj: Vem, zakaj živim! Bog mi je podaril življenje zato, da sedaj naredim to in to. Tega ne more narediti kdo drug, ampak samo jaz. Bog mi zaupa in mi daje svojo moč, zato sem sposoben prekiniti s svojo preteklostjo in zaživeti kot svoboden človek, ki ima pred seboj prihodnost.
Skupaj bomo stopili na to pot prenove osebnega življenja, življenja v družini in župniji. Naj nas Bog in Marija Pomočnica spremljata na tej poti.
Branko Balažic, SDB

argaiv1061

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information