natisni
PDF

21. navadna nedelja Prizadevajte si vstopiti skozi ozka vrata - Branko Balažic

Sodobna družba je zelo širokosrčna: z ukinjanjem tradicije in starih običajev daje človeku široko svobodo. »Zakaj bi človeka obremenjevali s preživelimi moralo, ki ga utesnjujejo.« poudarjajo politiki in strategi za javno mnenje. Kljub tej širini pa ljudje v svoji notranjosti niso nič bolj odrešeni, nasprotno, bolj nasilni so in smo zato manj varni, kot smo bili v preteklosti. To se najlepše vidi v naših domovih, stanovanjih in privatnih hišah: okna morajo imeti debele železne mreže, vhodna vrata protivlomne ključavnice in varnostne kamere. Živino v drugačni Sloveniji od Napoleonovega časa. Ko je bil Napoleon s svojo vojsko v naših krajih, je eden od vojakov pisal svojim domačim: »Prispeli smo v lepo deželo, ki je zares nekaj posebnega. Tukajšnji prebivalci ne poznajo ključavnic. Njihove hiše imajo velika in široka vrata, ki so vedno odprta.« Kaj bi danes dali, da bi se vrnili časi nekdanje varnosti, ko se ljudje niso bali roparjev.
Jezus je ob neki priložnosti povedal: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata.« Kaj si je on predstavljal pod izrazom »vrata«? Vrata predstavljajo vhod; kdor ima ključe, lahko vstopi v hišo. Z Jezusom so se dokončno odprla nebeška vrata, Bog je stopil na zemljo in nam sedaj kaže pot k sebi, v nebo. Jezus samega sebe imenuje vrata k Očetu. Živeti po njegovi besedi in zgledu pomeni vstopiti skozi »ozka vrata«.
Vhodi v velike stavbe so široki in tudi cerkve imajo navadno velika dvokrilna vrata. Za večje praznike odpremo obe krili, da lahko ljudje množično vstopajo v svetišče in cerkev tudi hitro zapustijo. Hiše in stanovanja pa imajo navadno enojna, bolj ozka vrata. Skozi takšna vrata ne vstopajo množice, ampak le izbranci, sorodniki in prijatelji. Tujcem je vstop v naše privatne prostore zabranjen, zato poštarja in pobiralce naročnin ne spustimo čez prag. Tja, kjer so naši najintimnejši prostori, kjer se počutimo doma, ne vstopajo nepovabljeni. Zato se ne smemo čuditi, da Jezus govori o ozkih vratih, ki vodijo v nebo. Mi imamo radi široke, asfaltne ceste, po katerih ni treba hoditi peš, ampak se zapeljemo z avtomobilom, pa čeprav je cilj oddaljen le petdeset ali sto metrov. Duhovno življenje pa ni podobno široki cesti, ampak bolj ozki, nevarni poti, na kateri je treba biti zelo previden, ker je prepredena s skalami, koreninami in blatnimi spusti, ki so lahko zelo nevarni.
Jezus imenuje sebe »ozka vrata«. Kdor hoče stopiti čez prag in hoditi po ozki poti, se mora na začetku odločiti, komu hoče služiti: Bogu ali kakšnemu maliku. Ta odločitev je osebna, sami se moramo odločiti za pot v nebo, ali pa kam drugam.
župnik Branko Balažic, SDB

argaiv1705

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information