natisni
PDF

24. navadna nedelja – C V nebesih je večje veselje nad enim grešnikom, ki se spokori - Branko Balažic

Moderna družba je zgrajena na principih tekme, konkurence in rivalstva. V gospodarstvu zmagujejo močni, nasilni in iznajdljivi, v politiki so zmage dobljene z lobiranjem in podkupovanjem. V takšni družbi je človek človeku volk in kjer so vsi volkovi, zmanjkuje mrhovine, zato začno žreti drug drugega. Danes je življenje zares podobno tekmi, v kateri pridejo do cilja samo najmočnejši.
Jezus je bil zagovornik drugačne družbe in nas vabi v bolj pravičen sistem medsebojnih odnosov. On je pastir, ki ima sto ovac. Če se mu ena izgubi, pusti devetindevetdeset v puščavi in gre iskat izgubljeno. Ko jo najde, jo ves srečen posadi na ramena in se vrne k svoji čredi.
Kaj je človek? - se danes ne sprašujejo le znanstveniki in politiki, ampak tudi ljudje, ki trepetajo za svoje preživetje. Za mnoge je človek samo številka v sistemu, statistični podatek, živa sila, ki jo premeščamo v skladu s potrebami in povpraševanjem. Bog pa si je zamislil človeka kot soustvarjalca na zemlji, kot krono stvarstva. Človek naj bi si podvrgel zemljo s tem, da bi vsemu živemu dal ime in s tem prevzel odgovornost za planet, na katerem ima vsako živo bitje svoj smisel.
Zgodba o izgubljeni ovci nam tako razkriva resnico, da je vsakdo enkraten in neponovljiv. V življenje je vsakdo poklican po imenu, vsakemu je Bog zaupal edinstveno poslanstvo, ki ga ne more izvršiti kdo drug namesto njega. Zato ima za pastirja izgubljena ovca neprecenljivo vrednost in jo gre iskat. Tako lahko vsak dan doživljamo, kako ljubezen dela čudeže.
Na svetu se srečujemo z različnimi krivicami in prevarami, zbiramo se na shodih, da bi protestirali proti nepravičnosti, z različnimi oblikami lastninjenja pa nehote ustvarjamo nove krivice. Zgolj neka zunanja pravičnost in navidezno ravnovesje sta namreč daleč od ljubezni.
O pastirju, ki je pustil celo čredo ovac v puščavi in je šel iskat izgubljeno, bi lahko trdili, da je bil krivičen. Ena od stotih ovac je zelo majhna izguba, toda to ne velja za Boga. Bogu ni vseeno, kaj se dogaja s posameznikom, ki se oddaljuje in s svojim slabim zgledom za seboj potegne še druge slabiče. Ljubezen namreč ne prenese izgub, ker so zastonjski darovi zato, da osrečujejo in vračajo zaupanje.
Brat, sestra, morda sva med tistimi ovcami, ki so ostale v puščavi in se veseliva, da ni več, ki je vsem šla na živce. Toda, kako dolgo bova lahko mirno spala in neprizadeto gledala, kako se kdo od najbližjih, sosedov ali znancev izgublja zaradi pijače, slabe družbe, nečloveških odnosov. Narediva nekaj, ko še ni prepozno.
župnik Branko Balažic, SDB

argaiv1705

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information