natisni
PDF

Božič – A Pojdimo v Betlehem in poglejmo, kaj se je zgodilo - Branko Balažic

Radovednost je tisto človeško slo, ki že otroka, ki je komaj shodil, podžiga, da svoj nemir poteši v nenehnem odkrivanju vsega, kar je v njegovi bližini. Z odraščanjem dobiva radovednost novo kvaliteto, kajti mladostnik čuti, da je nekaj vreden, začne se ceniti in vse stvari opredeljevati v odnosu do samega sebe. »Zakaj bo ta stvar koristna zame?« Njegovi odgovori so navadno hitri, brez velikega razmišljanja, kajti potrebe morajo biti hitro potešene.
V zreli dobi postanemo bolj preračunljivi: mladostniški nemir je mimo in iščemo zanesljive odgovore na daljši rok. Radovednost se preseli na področje smisla in iskanja odgovorov na temeljna človeška vprašanja. Bolj se spogledujemo s svojo notranjostjo, analiziramo pretekle odločitve in merimo našo daljo in stran. Radovednost ni več povezana z nepotešenimi željami, ampak postaja vrlina, obogatena s pozitivnimi izkušnjami, lahko pa ostane tudi nezrelost, ki jo negativna preteklost vedno bolj podžiga. Zato o kakšnem človeku rečemo: »Glej, končno se je našel!«, o drugem pa: »Še vedno ne ve, kaj bi rad!«
Kaj se je dogajalo v betlehemski noči pred nekaj več kot dva tisoč leti? Na svet je prihajal Bog, ki so ga oznanjali angeli. Ti božji poslanci so v ljudeh vzbujali radovednost in željo po raziskovanju dogodka, ki je človeško zgodovino prepolovil na čas pred in po tem rojstvu.
Pastirji, ti preprosti in neuki možje, so prvi zaslutili, da se dogaja nekaj pomembnega, premagala jih je radovednost in so se odpravili na kraj dogodka. Ko so prišli v hlev so pokleknili in počastili novorojenčka. V skromnih jaslih in revščini hleva so prepoznali Boga in mu izkazali svojo hvaležnost. Njihova radovednost je bila nagrajena in še danes vsi, ki si pripovedujejo to zgodbo ne pozabijo omeniti teh pastirjev.
Človek mora biti radoveden in v svoj bivalni prostor vnašati presežnost in večnost. Radovednost je namreč nekaj temeljnega pri vseh ustvarjenih, nepopolnih bitjih. Pri človeku pa dobi še novo dimenzijo: hrepenenje po večnosti in polnosti življenja.
Smo danes manj radovedni, kot so bile generacije pred nami? Srečujemo namreč toliko zagrenjenih ljudi, ki so izgubili veselje do življenja. Povsod vidijo samo slabo in kritizirajo vse po vrsti, namesto da bi se potrudili narediti svoje bivalno okolje bolj domače in prijazno. Manjka jim dimenzija večnosti, ostali so na ravni otroka, ki vidi samo samega sebe.
Brat, sestra, letošnji božič tudi naju vabi: »Rodil se je zveličar, ki je Kristus, Gospod. In to vam bo znamenje …« Pojdiva na pot in se prepričajva. Bodiva malo bolj radovedna in se pustiva presenetiti.
župnik Branko Balažic, SDB

argaiv1753

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information