natisni
PDF

Jezusov krst – A Meni je treba, da me ti krstiš, pa hodiš k meni - Branko Balažic

Verjetno ni odraslega človeka, ki se ne bi zavedal svoje krhkosti in nepopolnosti. Vsi čutimo, da nosimo v sebi dvojno naravo: hočemo delati dobro, a kljub temu so naša dela večkrat slaba. Slaba volja, jeza in nerazumevanje so najpogostejši sadovi te naše slabotnosti. Mnoge to vodi v brezizhodni položaj, da sežejo po alkoholu, narkotikih in začnejo škodovati sebi.
»Kako se je mogoče rešiti te dvojnosti in zaživeti celostno, z vsemi čuti in z vso našo naravo?« se sprašujejo mnogi. Vprašanje so si postavljali že mnogi pred nami in iskali skrivnostno zel, ki bi jim pričarala večno mladost in lepoto, ki ne mine. Tako je Janez Krstnik iskal rešitev za ljudi, ki so prihajali k njemu z veliko željo, da bi spremenili svoje življenje. Ko jih je oblival z vodo, jim je jasno povedal, da je njegov krst le zunanje znamenje, da se odpovedujejo različnim razvadam, nemoralnostim in želijo zaživeti kot novi ljudje. K Janezu je prišel tudi Jezus in se postavil v vrsto z grešniki. Janez se je ob tem zdrznil, saj ni razumel kaj se dogaja. Janez je prepoznal vso svojo nepopolnost, ko je stal pred popolnim človekom in Bogom v eni osebi. V moči razsvetljenja je prepoznal Jezusa, zato mu je na izraženo željo po krstu v vsej svoji skromnosti odgovoril: »Meni je treba, da me ti krstiš.«
Ni se lahko vživeti v Janezovo vlogo, prepoznati Boga, se mu prikloniti, ga sprejeti za svojega učitelja in vodnika. To so sposobni narediti le ponižni ljudje, ki ne prenesejo napuha. Nam pa se zdi Janezovo ravnanje poniževalno in nevredno človeka, ki dà kaj nase. Hvala Bogu, da so bili naši starši bolj pametni in nas niso ljubosumno skrivali pred Bogom. Ko so nas prinesli h krstu, so s tem dejanjem izrecno povedali, da nam nočejo odrekati Božje milosti, ki nas naredi za božje otroke. Tako je bil izpolnjen prvi korak: postali smo del Cerkve in tedaj naprej Bog lahko deluje in nas vodi s svojo milostjo. Ko pridemo k pameti pa je treba narediti naslednji korak: postaviti se v vrsto z grešniki, priznati svojo nepopolnost in zahrepeneti po odrešeniku. Samo tako nas bo lahko prenovil s svojo milostjo in naredil našo vero odraslo.
Zakaj je zelo težko narediti ta korak? Zakaj se bojimo, da bi nas Božja ljubezen preveč prevzela in nas naredila za pogumne glasnike evangelija? Zdi se, da mnogim ne ugaja biti preblizu ognja, ker mislijo, da se lahko opečejo. Raje bi opazovali bolj od daleč in se ne izpostavljali. Za take velja stavek iz Svetega pisma: »Ker nisi ne vroč ne mrzel, te izpljunem.«
Brat, sestra, treba je sprejeti tveganje, sicer bova ostala na pol poti. Od Božje ljubezni se ne bova ožgala, lahko pa pričakujeva, da bo najino srce odslej bolj mehko in občutljivo. In tega se veselita tako Bog kot najin bližnji.
župnik Branko Balažic, SDB

argaiv1753

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information