natisni
PDF

Leto A - Sklep celodnevnega časščenja - Po Kristusu, s Kristusom … - Jože Zadravec

»Povej mi, kakšne knjige bereš, in povedal ti bom, kdo si.« Ali: »Povej mi,  če sploh kaj bereš, in povedal ti bom, kakšna je cena tvojega najbolj notranjega duha.«  Ali: »Povej mi, v kakšno družbo zahajaš, in povedal ti bom, kako trajno bo tvoje notranje zadovoljstvo.« Ali: »Povej mi, kaj ti pomeni Sveto pismo in zakramenti, povedal ti bom, kakšno je tvoje razumevanje evharistije, kakšen je tvoj odnos do Boga in bližnjega, kakšna je cena tvoje vere.«
Ena izmed evharističnih pesmi ima tudi tale svetopisemski verz: »Jezus, ti si vinska trta, mi mladike tvoje smo.« To je tisto, kar povedo besede ob sklepu mašne evharistične molitve: »Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu …« To je tisto, kar je indijski pesnik Tagore v eni izmed svojih pesmi takole uesedil: »Kdor pozna tebe, mu ni nič tujega, / mu niso nobena vrata zaprta, / o, usliši mojo molitev, / da nikoli ne zgubim blaženosti / iz dotika enega v igri neštetih.«
Ko je 25. junija leta Gospodovega 1988 papež Janez Pavel II. bil v Krki pri Sv. Emi na Koroškem, je s prisrčnim nagovorom povabil k evharistiji zbrano množico  iz različnih dežel Srednje Evrope: »Začnite spet govoriti o veri, posredujte si jo v pogovorih med generacijami, med zakonci, med kolegi, med prijatelji. Če Kristusovi učenci onemijo, bodo spregovorili kamni zapuščenih in razpadlih cerkva. Lepo in prav je, če svoje lepe stare cerkve vzdržujete in jih obnavljate. Še bolj pomembno je, da te cerkve nedeljo za nedeljo napolnite z življenjem. A od vsega najpomembnejše je, da je vsak sam Cerkev: s svetlobo in življenjem Kristusovim preoblikujte sebe in ljudi okrog sebe.«
Še bolj nazorne so besede, ki jih je papež pred isto cerkvijo sv. Eme namenil slovenskim vernikom: »Zvesti ste veri, ki ste jo prejeli od svojih očetov in mater. Ta vera je dajala pečat vaši kulturi – naj jo oblikuje tudi v prihodnje. Pomagajte svojim otrokom, pomagajte mladim ljudem, da bodo spoznali, kako dragocena je ta vera, in da se je ne bodo sramovali. Bodite bratski tudi do ljudi, ki še niso bili deležni milosti krščanske vere, da bodo mogli z vašo pomočjo spoznati dobroto in ljudomilost Boga Očeta. Naj bo Kristus srce vaših zakonov in vaših družin. Bodite močni v veri, veseli v upanju in potrpežljivi v stiskah.«

Kot nepremakljivi svečniki se dvigajo vrhovi naših gora s prelestjo gozdov, s šepetom večnosti pošumevajo naše reke, kot božja stvariteljska dlan se razprostirajo doline in ravnice naše dežele, z zvoniki svojih cerkva kličejo »kvišku srca« in vabijo k svojim oltarjem. Te cerkve so priče naše zgodovine, govorijo nam o davnih prednikih pred stoletji in tisoč leti, ki so jih postavili in se v njih zbirali k evharistični daritvi, k ubranemu bogoslužnemu  petju. V tej prelesti polni deželi Cerkev že mnoga stoletja pripravlja mizo Božje besede in mizo evharističnega kruha, tistega kruha, ki se spremeni v telo in kri Zveličarja za odrešenje sveta.

Za vsem stoji listina, ki jo je s svojo krvjo izpisal Kristus: »Vzemite moj jarem nase in se učite od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste mir svojim dušam.« Dal je svoje telo in kri ter tako vzpostavil zakrament nove in večne božje zaveze z ljudmi, to je evharistijo. Odslej nam pravi: »Vzemite in jejte, vzemite in pijte od tega vsi.« »Vzeti« pomeni, biti resnično deležen. Pri maši smo zares, ko smo pri tem dogajanju z vsem svojim bitjem. Zato Jezusovo vabilo pomeni: Pridite z vsem svojim življenjem, tudi s svojim križem, ki vam ga prinašajo dnevi, učite se od mene, spoznavajte mene in našli, odkrili, spoznali boste sebe same v tisti najgloblji biti iz Božje podobe ustvarjeni. Evharistija je žrtev, ta pa postane obhajilo, kar pomeni dajati se drug drugemu, pomeni Jezusovo vabilo: dajte mi v dar svoje življenje, takšno kot je. Našli boste »mir svojim dušam«.

Kaj je prava žrtev, sem spoznal tudi iz naslednjega dogodka. Britanskega študenta Anthonyja Walkera so našli mrtvega, s sekiro zasajeno v glavo. Storilca umora – sedemnajst in dvajsetletni mladec – sta bila obsojena. Anthonyjeva mati jima je odpustila z besedami: Pred smrtjo na križu je Jezus odpustil svojim mučiteljem. Odpustiti moram, zato jima še vedno odpuščam. Moja družina in jaz stojimo za tem, v kar verjamemo – v odpuščanje.«
Mnogokrat smo slepi za to resnico, a ko jo resnično odkrijemo, se v nas naseli blagodejen mir. Morda nam to resnico bolj približa nazorna zgodba o fantu, ki je na fronti oslepel. Ko se je vrnil domov, ga je vsemu navkljub vzljubilo neko dekle, po videzu nič kaj privlačna: negovala ga je in ljubila. Po njej je spoznaval svet, občudoval naravo, pomlad in gore. Pomislila sta na operacijo. Njo je vznemirjalo, kaj pa če bo potlej konec njune sreče? Operacija je uspela, toda on je še zmeraj imel povoje čez oči. Povabila sta več prijateljev. Vsi so bili v zadregi: Le kako bo slepi mož sprejemal svet in zlasti svojo mlado ženo, ko bo vse začel motriti s svojimi zdravimi očmi? Odstranili so mu povoje, pogledal okrog sebe, nenadoma mu je od veselja zažarel obraz: Ja, srečo pa sem le imel, edini med vami sem slep izbiral ženo, a sem izbral najlepše dekle! Ni bilo laskanje, ne dobrikanje. Mladi mož je namreč spoznal najprej tisto, kar je bistveno. Česar oči niso zaznale, je zaznalo srce.

Ljubezen do Boga in bližnjega je po Kristusovih besedah najvišja zapoved. Potem bodo vsi spoznali, da ste otroci božji, dediči nebeškega kraljestva, če se boste ljubili med seboj. V srčiki evharistije je Božja ljubezen do sočloveka. Samo s srcem se dobro, najgloblje in najdlje vidi.   
Jože Zadravec, Grosuplje, 2. 1. 2011, sklep celodnevnega češčenja

argaiv1933

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information