natisni
PDF

6. dan: VSAKDANJI KRUH, KI GA NI

Na mostu čez reko je sedel umazan in slabo oblečen otrok ter stegoval roko, da bi mu mimoidoči stisnili kakšen drobiž. Večinoma so ljudje hodili mimo njega, kot ga sploh ne bi opazili. Redki so ga pogledali, še redkeje se je kdo ustavil in mu v iztegnjeno roko spustil kakšen kovanec. Otrok je s temnimi očmi iskal njihove poglede in pri tem vztrajno ponavljal:
»Lačen sem, dajte mi malo denarja.«
»Kje pa imaš starše?« je vprašal mali angel Serafinček otroka.
Otrok je povesil roko in pogledal v smeri, iz katere je prihajal glas.
»Jaz sem angel Serafinček. Mar nimaš staršev, da takole prosiš?« je zanimalo Serafinčka, ko si je ogledoval otroka.
»S starši smo si razdelili delo. Mama prosi na drugem koncu mesta. Oče je pa doma, bolan.«
»Bolan?«
»Ja, včeraj se ga je preveč napil.«
»To pa ni lepo od njega.«
»Ah, to se zgodi vsak dan. Počaka, da z mamo prineseva domov denar, ki nama ga dajo ljudje. Morava mu ga izročiti in zatem odide do prvega kmeta, kjer kupi žganje. Navadno pride domov pozno ponoči in vpije, da se vsi zbudimo.«
»So ljudje radodarni?« je spraševal Serafinček.
»Starejši ljudje in tisti, ki ne živijo v mestu, radi dajo kakšen kovanec. Urejene dame in moški v kravatah pa skoraj nikoli,« je vzdihnil otrok.
»Si danes že jedel?« je zanimalo Serafinčka.
»Ne še. Vendar bom kmalu.«
»Ti bo mama prinesla?«
»Ne, šel bom v cerkev. Vidiš tisti zvonik? Tam vsak dan delijo hrano revežem. Navadno dobimo kruh in pašteto. Pa še kakšen čaj. Hvala Bogu so tudi dobri ljudje na svetu.«
»Mar oče ni zaposlen?«
»O, je bil. Vendar so ga vrgli iz službe, ker je preveč pil. Mama pa nima nobene izobrazbe in službe ne dobi. Zato morava prositi, če hočemo preživeti.«
»To pa ni lahko življenje,« je zamišljeno dejal Serafinček.
»Ne, ni,« se je strinjal otrok. »Če bi bili vsaj malo bolj prijazni. Vsi gledajo precej strogo. Nekateri skoraj sovražno.«
»Ne poznajo tvoje usode.«
»Saj. Mislijo, da sem lenuh, ki se je odločil za lažji način služenja denarja. Ker sem otrok, ne morem dobiti službe. Veliko rajši bi zjutraj vstal in šel v službo, kot pa na ulico prosjačit.«
»To je pa res trdo življenje,« se je otrok zasmilil Serafinčku.
»Saj bo bolje,« je vzdihnil otrok. »Ko bom starejši in bom lahko dobil kakšno zaposlitev.«
Nekaj časa sta bila oba tiho.
»Sedaj je pa čas, da grem nekaj pojest,« je veselo dejal otrok. »Lepo se imej, Serafinček. Hvala za obisk.«
»Lepo se imej tudi ti,« je zaklical Serafinček za njim dobro željo.

Naloga: Če boš videl kakšnega reveža, mu daj svoj dar.

argaiv1753

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information