natisni
PDF

10. dan: MRTVI LAHKO UMREJO

Skozi ono se je iz sobe na ulico slišalo pritajeno hlipanje. Serafinč-ka je zanimalo, kdo in zakaj joka. Odšel je v hišo in se po stopnicah povzpel v nadstropje. V sobi je na postelji ležala deklica in tiho hlipa-la v blazino.
»Zakaj jokaš?« jo je previdno vprašal Serafinček.
»Babica je umrla,« je bruhnilo iz deklice, ki je začela močneje jokati in si brisati solze.
»Kdaj pa je umrla?« je vprašal Serafinček.
»Danes zjutraj. Starši so mi povedali sedaj, ko sem prišla iz šole.«
»Zakaj pa je umrla?« je zanimalo malega angela.
»Ker je bila stara in je omagala. Tako so mi rekli starši,« je deklica razložila Serafinčku vzrok smrti.
»Aha. To pomeni, da je dozorela za večno življenje,« je dejal Sera-finček.
»Dozorela?« je začudeno vprašala deklica.
»Seveda. Vse, kar je v naravi živega, se rodi, zraste, dozori in umre. Vsako pomlad se rojevajo različne rastline, skozi leto dozorevajo in jeseni umrejo. Iz njihovih semen se spomladi zopet rodi novo življenje,« je Serafinček razložil deklici.
»Vendar človek ni rastlina,« je ugovarjala deklica.
»Seveda ni,« se je strinjal mali angel. »Človek živi veliko dlje. Ven-dar pa tudi človek dozori. Ker pa ima človek dušo, v resnici umre le njegovo telo, duša je pa nesmrtna.«
»Vem, to nam je razlagal župnik pri verouku,« je prikimala dekli-ca.
»Torej, tvoja babica tudi ni umrla, pač pa se je le preselila v več-nost. Njeno telo je mrtvo, ker je del narave. Njena duša pa živi naprej, ker je delo dobrega Boga. Babica je sedaj pri Bogu in je srečna.«
»Vendar jo tako pogrešam,« je vzdihnila deklica.
»Normalno je, da jo pogrešaš. Slabo bi bilo, če je ne bi. V tem pri-meru bi bilo pa res nevarno, da babica umre.«
»Ne razumem. Kaj misliš s tem?«
»Tudi mrtvi ljudje lahko umrejo.«
»Sedaj pa še manj razumem. Kako naj umre človek, ki je že mrtev?«
»Mrtev človek umre, kadar umre spomin nanj.«
»Saj ima neumrljivo dušo.« je ugovarjala deklica.
»Seveda ima neumrljivo dušo. Vendar pa je spomin na človeka umrljiv. Ker si imela babico rada, bo v tvojem srcu živel spomin nan-jo. Tako bo babica v duhu vedno s teboj.«
»Ah, na to nisem pomislila,« je priznala deklica.
»Veliko ljudi pa umre in sorodniki kmalu pozabijo nanje. Takrat so pa zares mrtvi.«
»Zato dajemo za maše za rajne?«
»Tudi. Pa zato, če so njihove duše še vedno ujete v vicah, da jim skrajšate čas očiščevanja in pridejo čim prej v nebesa.«
»Je moja babica že v nebesih?«
»Ne vem. Bog je dober in usmiljen. Če je bila babica dobra …«
»Seveda je bila dobra,« je vskočila deklica Serafinčku v besedo.
»Potem bo pa že v nebesih. Še vedno pa lahko moliš zanjo. Umrle se na ta način ohrani v spominu, da se zanje moli.«
»Takoj sedaj bom zmolila zanjo,« je rekla deklica in pokleknila ob postelji.

Naloga: Ob oltarčku zmoli kratko molitev.

argaiv1753

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information