natisni
PDF

Ob dnevu slovenske državnosti - Naša domovina pa je v nebesih! - Jože Zadravec

»Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa. Ta bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva« (Flp, 3, 20.21). »… na zemlji so tujci in priseljenci. Tisti pa, ki tako govorijo, razodevajo, da domovino iščejo. Ko bi imeli v mislih tisto domovino, iz katere so prišli, bi imeli priložnost, da se vrnejo« (Hebr 11, 14.15).
Še nam odmevajo v ušesih in pameti slavnostne prireditve ob dnevu slovenske državnosti, 20. obletnici samostojnosti. Vidni politiki so pri tem imeli svoj besednjak. Ob njihovi Sloveniji mi je spomin priklical pripoved župnika, ki je po vseh dosegljivih medijih svoje župnije objavil osmrtnico: »Umrla je župnija sv. Štefana. Pogreb bo v soboto, 25. junija, ob 18. uri, v župnijski cerkvi.« Bralcem ni bilo  jasno, kaj naj to pomeni: kako je sploh mogoče pripraviti pogreb neke župnije? Osmrtnica je vendarle pritegnila pozornost in tistega dne je bila cerkev nabito polna, kot še nikoli. Pred oltarjem je bila krsta le na pol zaprta. Ko je župnik končal mašo, so se radovedni ljudje približali krsti, da bi pogledali vanjo. In v njej je bilo ogledalo. Pred cerkvijo niso stikali glav, prismuknjeno so odhajali vsak na svoj dom. Razumeli so: župnija so ljudje in če ti nimajo verske zavesti in opuščajo božjo službo, tudi župnije ni.

Bližje smo tistemu, ki so ga o domovini imeli njeni navdušenci vseh časov: pesniki, pisatelji, narodno zavedni ljudje. »Domovina je ena / nam vsem dodeljena / in eno življenje / in ena smrt,« je zapisal pesnik Oton Župančič. Svetopisemsko misel je po svoje ubesedil isti pesnik v zadnji kitici: »Bodočnost je vera! / Kdor zanjo umira, / se vzdigne v življenje, / ko pade v smrt.« Tak je pesnikov napis na nagrobniku Narodnih herojev. Spet se sprašuje v Dumi: »Kje, domovina, si? / Ali na poljih teh? / Še pod Triglavom, okrog Karavank? / Ali po plavžih si, ali po rudnikih? / Tu? Preko morja? In ni ti meja?« Domovina? Ali so to naša drevesa, naše gore, vode,  gozdni obronki, sadni nasadi, dvorišča, plotovi, ograje, ki smo jih fantiči preplezali ali preskočili, sadovnjaki, kjer smo po fantovsko rabutali jabolka, hruške, češnje?
Ker so se že odprle rampe v zadihana počitniška popotovanja, s katerih odrivamo globokoumna razmišljanja, odkrijte domovinski utrip še v naslednjem pripetljaju. »Bila je že noč, ko sem se vračal domov,« mi je dober prijatelj pripovedoval, pozneje pa tudi zapisal v knjigo dnevniških zapisov. »Nenadoma sem zaslišal divje kričanje krepke gospe in zagledal tri še nedorasle fante, ki so se počasi odmikali od njene razkošne hiše. Takoj sem vedel, da ne gre za nesrečo ali nasilje, vreščanje je bilo preveč neumno. 'Barabe, huligani, prokleti fakini,' se je kar naprej drla krepka gospa, 'tatovi, naj vam starši kupijo sadje, banda prokleta huliganska, mulci prokleti.' Na smeh mi je šlo, hotel sem ji reči, da je 'prokleti' po srbsko, po naše pa rajši 'prekleti'. Ni mogla nehati, rjula je zmeraj huje. Fantje so namreč rabutali njena jabolka. Šel sem mirno mimo in razjezilo jo je, ker se nisem zmenil za njeno jezo. 'Prokleti … prokleti …' je še huje tulila. Prava reč, ženska, sem si mislil, saj imaš vilo iz marmorja, dve limuzini pa nič otrok – le deri se, da se ti rit zamaši. Smejal sem se na glas, ko sem šel mimo človeka, ki je stopil iz hiše. 'Kaj pa je?' me je vprašal. 'Ah kaj, fantje so se spravili na njena jabolka.' 'A to,' je dejal, 'to smo zmeraj počeli, to je stara pravica pobov.' Ona pa je še zmeraj vpila: 'Prokleti … prokleti …« Ni bila naše gore list! je še sklenil prijatelj svojo pripoved.  
Ob tem naključnem dogodku sem globoko občutil prijateljevo domovinsko čustvo. Ko sem se tega danes zjutraj vnovič pospominjal, sem si priklical pesnikove verze iz Dume:  Čul sem, kako je zvenelo moje srce … Sveta si, zemlja, in blagor mu, komur plodiš – z oljem mu lečiš razpokano dlan … Hodil po zemlji sem naši in pil nje prelesti … Ob praznovanju rojstnega dneva države Slovenije si ponavljam Trubarjev vzklik. »Vsem Slovencom gnado, mir, milost inu pravo spoznane božje skuzi Jezusa Kristusa, prosim!« Zaznavam eksplozijo duha, ki ga na slovensko zemljo sipljejo zvonovi iz lin zvonikov 2350 cerkva in njihovih občestev. V tej in taki Sloveniji smo se rodili in udomili. To je topla dlan, na kateri je izpisan žlahten spomin na neštevilno množico krščanskih mater in očetov, prababic in pradedkov, na plejade duhovnikov in svetniških škofov, ki so bili vselej varuhi na okopih krščanstva in slovenstva, da jima niso zdrava jedra zasegli strupeni hlapi kakšne tuje učenosti, -izmi vseh vrst, to je spomin na zveste prijatelje in dobre stare znance, sosede, vasi, to so sveta znamenja, kapelice in cerkve, cerkvice, razkošje rož na oknih starih slovenskih domov, to so otroške oči in nasmehi, je razkošje preprostih stvari kot je kruh, ljubezen, lipa in češnja, grozdje in klopotci, zidanice, kot so prijazne in otožne besede naših pesnikov – Pavčka, Menarta, Minattija, Koviča, Zajca, Strniše, Kuntnerja in tistih nesmrtnih imen iz davnine – Prešerna, Gregorčiča, Cankarja, Župančiča, Murna, Ketteja, Kosovela, Gradnika. Naj sklenem teh nekaj bornih misli ob včerajšnjem praznovanju slovenske državnosti s Cankarjem: »Naša domovina je boj za prihodnost, ta domovina je vredna najžlahtnejše krvi in najboljšega življenja. Iz muke, trpljenja in suženjstva neštetih milijonov bo (JE) zrasla naša domovina, ta prelepa zemlja z vsem svojim neizmernim bogastvom!«
Ljubljana Rakovnik, 26. junija 2011, Jože Zadravec

argaiv1731

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information