natisni
PDF

Peter in Pavel - Sentire cum Ecclesia / čutiti s Cerkvijo - Jože Zadravec

V pismu apostola Pavla beremo: »Ko me je postavil v službo, me je namreč imel za vrednega zaupanja, čeprav sem bil poprej bogokletnik, preganjalec in nasilnež.« Imenuje se celo za »prvega med grešniki«, da bi s tem poudaril, kako neskončna je »božja velikodušnost«.
Slabosti, pomanjkljivosti, hibe ljudi, ki predstavljajo Cerkev, je ona znamenje svetosti in presenetljive božje velikodušnosti. Pred leti mi je prijatelj zaupal  kratko zgodbo. Na stopnicah pred oltarjem se je spotaknil mašnik in padel kot snop. Negibnega, brez znamenj življenja, ga je rešilec odpeljal v bolnišnico. Završalo je: Spet en duhovnik manj! Po treh urah pa se je zgodilo še tole: duhovnik je peš prikresal iz bolnišnice domov v župnišče. Podoba Cerkve, ki zmeraj preseneča. Apostola Peter in Pavel sta vsak na svoj način tajila in preganjala Kristusa, ta pa ju je postavil v temelje svete Cerkve, kajti On vse obrne v dobro.
V Dekameronu (1349-51, sl. 1926, 1980), zbirka 100 novel, ki ga je napisal znani italijanski renesančni in humanistični pesnik in pisatelj Giovanni Boccaccio (1313-1375), prijatelj Francesca Petrarca (1304-1374), nezakonski sin trgovca v Parizu, je zapisana zgodba o Judu Abrahamu, ki ga je njegov prijatelj kristjan Žan Souvigny hotel spreobrniti v krščansko vero. Vse je bilo nared, toda pred dokončno odločitvijo je Jud hotel odpotovati v Rim – sveto mesto, kjer so papež, kardinali, škofje, duhovniki. Menil je: njihovo življenje ga bo dokončno prepričalo o svetosti Cerkve, ki ji želi pripadati. Jud je vztrajal, da pojde v sveto mesto, kristjan Žan pa se je zavil v molk, prepričan je bil namreč, da je bilo vse njegovo prizadevanje, da bi Juda spreobrnil v krščansko vero, zaman. Jud Abraham je odpotoval vsemu navkljub. Kaj je doživel? Licemerstva, sprijenosti, razvrat, požrešnosti, koristoljubja med služabniki oltarja in Cerkve. Kristjan Žan je vedel, ko bo njegov učenec vse to videl, ne bo nič z njegovo spreobrnitvijo. Ta pa je kljub vsem doživetjem v Rimu, svojemu učitelju ob prvem srečanju dejal: Če je krščanska vera zdržala vse te pokvarjenosti, če se je vsemu navkljub okrepila in razširila po vsem svetu, pomeni, da jo vodi in navdihuje nadnaravna moč. Jud Abraham je prejel krst, trdno prepričan, da je to edina prava, resnična vera.
Ameriški škof Fulton Sheen je v svojih najbolj gledanih tedenskih televizijskih oddajah v New Yorku med drugim dejal: »Zvezdoslovci so lahko videli madeže na soncu, a nisem zato nikoli slišal, da ne bi bilo sonce luč zemlje. Zaradi napak nekaterih vernikov ne moremo trditi, da je Cerkev hudičevo delo. Vzrok za tako mišljenje je preveliko število škandalov v Cerkvi, zakonske nezvestobe med verniki, nepoštenost in nedoslednost katoliških politikov, katoliška mladina, ki ni zgledna, egoizem in trdota katoliških menežerjev, industrijcev, pomanjkanje občutka za socialne probleme.«
Če so naše roke umazane, ni umazano celotno telo. Škandali v Cerkvi ne morejo uničiti njene temeljne svetosti. Nekdo se sklicuje na madeže v vrstah papežev – denimo v času renesanse. Ne povedo pa tega, da je bilo med prvimi 33 Kristusovimi namestniki 30 mučencev in da so trije bili poslani v izgnanstvo. Med prvimi 261 papeži je bilo kar 83 razglašenih za svetnike, nad 50 je bilo izvoljenih kljub temu, da so se razglasili na nevredne.
V naši maloverni dobi od kristjanov pričakujejo, da so vedno dosledni, neomajni, usmiljeni, prizanesljivi, požrtvovalni. V srčiki krščanstva je bila in bo vedno ostala religija ljubezni, zato je kristjanu neprimerno teže stati na višini svoje vere, ta namreč vsebuje tudi ljubezen do sovražnika, vsebuje zahtevo po tem, da vsak dan nosi svoj križ, dolžnost, da se zoperstavlja vsem skušnjavam sveta. Krščanstvo je preveč vzvišeno, preveč dostojanstveno, da bi ga mogli prepustiti tistim, ki ga presojajo z vidika človeških slabosti, zatiskajo pa si oči pred njegovim pravim jedrom, ki vse roti k ljubezni, dobroti, miru, človekoljubnosti, prizanesljivosti, vse ljudi roti k sožitju in spoštovanju osebne svobode, je blagovest o »božji velikodušnosti«, božjem usmiljenju.
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, praznik sv. Petra in Pavla,  29. junij 2011

argaiv1589

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information