natisni
PDF

28. nedelja med letom - Verba volant, scripta maneat / Besede, izrečene, zlete v veter, kar je zapisano, ostane! - Jože Zadravec

Vse božje stvarstvo, vse, kar biva, »kar leze ino gre« si hoče ohranjati svoj prostor v vinogradu, ki se mu pravi življenje. Zgovorna je zgodba o pajkih, teh nenavadnih bitjih. Že okrog 350 milijonov let lazijo po svetu. Ogromno jih je – šestdeset ali sedemdeset tisoč na štirideset arov. Občudovanja vredne so njihove mreže. Predstavljajte si, kako bi bilo, če bi ljudje bili opremljeni kot pajki. Če bi imeli na koncu hrbtenjače cevke in bi lahko izdelali na metre nečesa, podobnega steklenim vlaknom. Zavijanje paketov bi bilo prava igrača! Plezanje po hribih ne bi bilo več enako. Pomislite na olimpijska tekmovanja. Tudi parjenje in vzgajanje otrok bi dobilo nove razsežnosti, bilo bi ugodnejše in zanesljivejše.
Božja ustvarjalna modrost je brezmejna. Zemlja je postala rodovitna zaradi milijonov poganjkov rastlin, ki so se žrtvovali. Kjer je bila prej lunarna puščava brez življenja, se zdaj bohotijo travnate preproge v tisočerih barvah. Na svetu je 7,8 milijona živalskih vrst, 298.000 rastlinskih vrst, 611.000 vrst gliv, 36.400 vrst praživali in 27.500 vrst enostavnih alg. Na svetu je 2,2 milijona morskih vrst, ostale pa so kopenske. Na svetu je 90 odstotkov vrst, ki jih mora človek še odkriti, opisati in katalogizirati, vsega je na svetu 8,7 milijona vrst. Taki so izidi raziskav na kanadski Univerzi Dalhouste v Halifaxu. Božji intelekt je za človeka neobvladljiv. Kar je Bog ustvaril, za dobro vseh ljudi, za gostijo življenja je to storil. Zato pojemo hvalnice njegovemu svetemu imenu.
Na tej gostiji, ki se ji pravi življenje, pa nimamo vselej ustreznega »svatovskega oblačila«. Prizemljimo to! Vpijem na ženo, ker mi ni dobro zlikala srajce, očistila sobe, hodnike, dvorišče, kričim v telefon, češ »kaj hudiča mi ne daš miru pri zajtrku«, jezim se na kosilnico za travo, zagovedno ugašam televizor, jezim se ob branju časopisnih stolpcev, vpijem na otroke, včasih grozim  s pestjo po mizi, udarim po njej, da se zatresejo vsa okna, čeprav revica miza pri tem ni prav nič kriva. Sosed vpije na avto, mi mestni, izobraženi ljudje se jezimo na promet, na sodnike, na politike, poslance, državni zbor, predsednika države, na stroje, na ponovno in ponovno zvonjenje s cerkvenega zvonika, a če bi vedeli, da bo zanje zvonilo prav kmalu, bi bili manj jezni. Kričanje ubija duha, palice in kamni lomijo kosti, besede strejo srce.
Kot šolarji ste slišali o Salomonovih otokih v Južnem Pacifiku. Domačini tam na edinstven način podirajo drevesa. Če je drevo preveliko, da bi ga posekali, ga spravijo na tla tako, da kričijo nanj. Gozdarji s posebnimi sposobnostmi tik pred zoro splezajo na drevo in nenadoma začnejo na vse grlo kričati. To se ponavlja trideset dni, zatem drevo umre in pade. Domačini domnevajo, da vpitje ubije drevesnega duha. Vaščani pravijo, da to vedno deluje.
Med tisočerimi zgodbami, kako padajo – ne drevesa – temveč ljudje, naj ponazori prizor iz Craigove »Bitke za Stalingrad« ali Stalingrajske bitke. Ta je bila ob bližajoči se zimi leta 1942. Stalin je proti nemški vojski (250.000) zbral vse razpoložljive enote (milijon ruskih vojakov). Hitler je ukazal: Boj do konca, nobene predaje, noben nemški maršal se v zgodovini še ni predal. Zgodilo pa se je v neki diviziji: bila je na robu razpada, razpasla se je epidemija malodušja. Komandant je sklical zbor celotne divizije, se postavil prednjo in začel grmeti zoper tiste, ki delajo razdor. Zbranim v zboru je naznanil, da je zaradi strahopetnosti kazen neizogibna. Postavil se je pred vrsto strumno poravnanih vojakov, z nabito pištolo v roki stopal ob nji in glasno štel: Ena, dve, tri … Ko je prišel do desetega v vrsti, se je zasukal na petah in ga ustrelil v glavo, ta se je zgrudil. Šteti je začel znova: Ena, dve, tri … Vsak deseti je padel kot snop. V zboru je bila smrtna tišina, nihče ni niti trenil. Bolničarke, ki so stale ob strani, so ob srh vzbujajočem prizoru zadrževale dih. Polkovnikov mrtvaški glas je prebadal tišino. En, dva, tri, štiri … vojaki so po tihem šteli z njim in v mislih molili, da bi jih komandant pri štetju preskočil. Ko je krogla iz neposredne bližine zadnjemu prebila čelo in se zarila v možgane, je komandant spravil pištolo v tok ob pasu in hladnokrvno odkorakal.
Kdo bo plačal ta veliki dolg, kje in kdo se bo oddolžil za ta gozodejstva. Nihče jim ne more vrniti življenja. Gestapovec Franz Nowak je bil odgovoren za transport 1, 700. 000 žrtev v taborišče smrti Auschwitz; po vojni je bil obsojen  na 9 let ječe, kar pomeni, da je dobil za vsako žrtev komaj 3 sekunde. Krivica, ki si jo storil drugemu, se ti vrača, dvakratno, trikratno. Konec druge svetovne vojne je naše Kočevsko zapustilo 12.000 kočevskih Nemcev (600 let so tam živeli, od 14. stoletja), prav toliko so zmagovalci »nagradili« / pobili naših ljudi, cvet mladosti, v Kočevskem rogu. V tragičnem Vukovarju, ki se je konec leta 1991 dušil v ognju in krvi, je delovala najbolje opremljena ginekološka bolnica z 10.000 splavov na leto. V tistem krvavem ognju se je dogajala druga velika tragedija: na Hrvaškem je bilo uničenih 180 župnij in več kot 280 cerkva in samostanov. To je pravi obraz kulture smrti.
Rim, sveto mesto, središče krščanstva, se je od nekdaj postavljalo s prvovrstno arhitekturo, ima 600 cerkva, a ni nič manj poganski, kot je bil v času, ko je prve kristjane metal v žrela pobesnelih levov.
Pred sprejetjem zakona o splavu leta 1973 je bilo v Združenem kraljestvu  zakonito narejenih do 20 000 splavov, po sprejetju zakona je število splavov pretresljivo naraslo, v letu 2004 jih je bilo 185 400, v letu 2005  je bilo v ZDA  1,3 milijona splavov. Saj pravimo, da je življenje najlepša vezenina v Božji stvarnici, da ga moramo varovati, spodbujati, kar je dobro in plemenito, kar mu daje ceno. A glejte, domala vsaka filmska industrija, ne le hollywoodska, se bolj osredotoča na zlo kot na dobro. Bolj se zanima za ljudi z razmerji in škandali kot pa za tiste, ki so srečno poročeni, ki pošteno in odgovorno živijo, tako vzgajajo svoje otroke, jim šivajo »svatovsko oblačilo« za gostijo, ki se ji pravi življenje.
Kar je slabega, je mikavno, a le za kratek čas, pornografija izbruha užitek, na koncu pa ostane le kup pepela, krivde in tesnobe. Kakor hitro začnemo hoditi po temni poti, bo ta oblikovala našo usodo. Sleherno, še tako neznatno in borno življenje, pripisujemo Božji volji, a bolj ko se naš življenjski standard dviga, hitreje Bog pada na naši lestvici. Moč in denar ne poznata etike!
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, 9. oktober 2011

argaiv1958

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information