natisni
PDF

34. nedelja med letom - Bodite kakor otroci! - Jože Zadravec

Vsako jutro, vsak dan, vsako leto, vse življenje je umesten in odmeven Jezusov klic: »Bodite kakor otroci!« Apostol Pavel: »Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sodil kakor otrok« (1 Kor, 13, 11). »Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« (1 Jn, 2,18). Zakaj to Jezusovo vabilo odraslim? Da bi vnovič našli kraljestvo malih, kjer je glasna samo psalmistova beseda: »Zaupam v tebe, o Gospod, jaz pravim: Moj Bog si ti, v tvoji roki je moja usoda« (Ps 30,15). Od tam so v naš utrujeni svet glasni klici: malo več miru in manj prepirov, več dobrote in manj zavisti, več rožic v življenju, manj na grobovih, kajti tam hitro ovenejo, več ljubezni in nič sovraštva, več skrbi za zveličanje duše in manj zagnanosti v minljive stvari, več vedrine, kajti samo veder človek je lahko mojster svoje duše (Shakespeare), več vesele zahvale Očetu, kajti samo on nas je usposobil za delež svetih v luči (Kol 1,12), več nesebičnosti, iskrenosti, poštenosti, da ne bi zašli v pustinjo mrtvih navad, da bi okusili raj prave svobode ter iskrenih medsebojnih odnosov (Tagore), več poštenega dela, vztrajnega iskanja in priznanja resnice o nas samih, kajti to je edini dinamit, ki more raztreščiti gore nesporazumov in družbenih zapletov, več prizanesljivosti in razumevanja, kajti vsak, brez izjeme, ima kakšnega hudiča v sebi in vsakemu kdaj popuste zavore (Hofman), več iskrene vzajemnosti, manj oziroma nič pa sebičnosti, podlosti, maščevalnosti in hinavščine, ki izganjajo zdravega duha, zlorabljajo sočloveka, okrnevajo človečnost, jo smešijo, ubijajo, netijo sovraštva ter uničujejo družino, družbo, državo, da je podoba lokomotive, ki izgublja vijake, več ljubezni do vseh ljudi, do vsega božjega stvarstva, kajti vse, kar živi, je naš bližnji (Gandhi), manj ali nič sovraštva, kajti ljudje, ki sovražijo, so najprej tepci, potem strahopetci, nikoli pa junaki (Jovan Dučić, Blago cara Radovana), več vere v jutrišnji dan, kajti brez nje smo grobarji svoje prihodnosti, več človekoljubja, več spoštovanja do samega sebe, da ne utrpnemo v agoniji moralne in etične mrakotnosti, v agoniji korupcije, prevarantstva, spletkarstva, ubite človečnosti, več dekaloga srca, da v nas ne zamre občutek za srečo, pravico in poštenost, več storilnosti v perspektivi večnosti, vpričo katere so vsi zavojevalci, nasilniki, mogotci, ubijalci, politični vsiljivci, kontrarevolucionarji le »tigri iz papirja«, več preproste človeške pameti, človeškega dostojanstva, spoštovanja vesti, zvestobe notranjemu glasu, manj ali nič ideoloških pustolovcev in ničvrednežev, sprenevedanj in hujskaškega podpihovanja narodne razdvojenosti, puhlih demagoških fraz, raznih nestrpnih reagiranj in medsebojnih obtoževanj, več prostora za spodbudo v duhovnikovi, zdravnikovi in umetnikovi besedi, da bo več veselja do življenja, do dela, do ustvarjanja, več resnice v politiki, ta je namreč kot elektrika, če je napeljava zastarela, te hudičevo lahko strese.    
»Bodite kakor otroci!« Otroci se namreč vselej znajo čuditi, občudovati, veselijo se vseh lepih stvari. Ko jim beremo pravljico o Rdeči kapici, se jim oči zaiskrijo od zadovoljstva, da je volk plačal davek za svojo požrešnost. Razveseljujejo jih majhne, neznatne, drobne reči, znajo se zastrmeti v zvezdnato nebo, krilijo z rokami za metulji, prisluhnejo orkestriranju ptičjega petja, raznežijo se ob drobnih cvetkah na pisanih travnikih in v vrtovih, razveselijo se, ko se oglasijo črički, ali zaslišijo škržatje petje, kot da bi po njih vzletale  božanske iskre z Edenskega vrta. Otrokov objem je vselej prisrčen, prvinski, njegov poljub je iskren in dobronameren, nikoli ni igran, na nikogar se ne ozira. »Kdor sprejme enega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme« (Mt 18, 5). Sprejemajte jih, »kajti takšnih je Božje kraljestvo« (Lk 18,16). »Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo« (Mt 18,3).
Otroci ne hlinijo ljubezni, zato je njihova iskrena ljubezen najbližja Kristusovi, ki je ljubil vse in se za vse daroval, ki je v vseh ljudeh zanetil iskro upanja v veličasten praznik, ko bo poveličano nebo, zemlja, vesolje, drevesa, vsi ljudje. Otroci – ti glasniki Božjega kraljestva – nas rotijo, da se je odreševati mogoče samo v perspektivi srca, vse drugo je kot bi bandali po raznih zakotjih.
Otroci si zapomnijo vsak najmanjši dar, s katerim so bili obdarovani, ob izgubi staršev, dedka ali babice, sestrice ali bratca obupno jokajo. Leonardo da Vinci (1452-1519),  velika legenda renesančnega slikarstva (Zadnja večerja v milanski cerkvi Santa Maria della Grazia, Mona Lisa, sedaj v pariškem muzeju Louvre), oče znanosti, tenkočuten, otroško radoveden opazovalec narave, z neverjetno strastjo je vse svoje življenje preučeval in risal ljudi, živali in rastline. Bil je otroško blagega srca, otroško zvest vsem ljudem, vsem živalim, rastlinam, kamnom, dnevu in večeru, morju in nebu. Ko je hodil po ulicah, kjer so prodajali ptice, jih je jemal iz kletk ter prodajalcem plačeval ceno, ki so jo zanje terjali, potem pa jih je spuščal, da so vzletale v zrak, in jim tako, pernatim ujetnikom, vračal izgubljeno svobodo. Leonardova otroška razigranost se je pokazala predvsem v basnih, pravljicah in legendah. V njih se dogaja vse mogoče. Njegovi sloni jedo kamenje, orli pred smrtjo vzletajo v nebo, močerad v ognju ne zgori, temveč pride iz plamenov ves nov in pomlajen. Vsaka zgodba pripoveduje poučen nauk, pa ne tisti šolski, vsiljiv s strogo dvignjenim prstom z  ambona ali katedre, nevsiljivo vsaka zgodba oddaja modrost, dobroto in ljubezen, nagovorijo otroke in odrasle.  
Otroci so neprecenljivi simbol življenja: nenehno oznanjajo, da je življenje Božji dar. Ne poznajo strahu, dokler ne zaslišijo našega krika, ne poznajo meja v občudovanju prelesti v Božji stvarnici, dokler jih naša roka ne odtegne, verjamejo pravljicam, ki jim jih pripovedujemo, globoko sočustvujejo ob zgodbah naših stisk, razočaranj, bede, nerazumevanja, osamljenosti, cinizma in nihilizma. Ne poznajo naše nečimrnosti, ne našega smešenja odraslih, omalovaževanja drugih, tuja jim je naša vzvišenost, nadutost, ošabnost. Kako se znajo igrati in se veseliti, dokler jim odrasli nismo vsega tega v čistino njihovih duš zasejali kot ljuljko med pšenico. Pesnik Tone Pavček je izdal največ pesniških zbirk »za mularijo, otroke«, ker so mu bili »ljubši, bolj radoživi, včasih odkrijejo golega kralja, kar naenkrat se postavijo na glavo, valjajo štruklje po travi in zato je vse sončno, lepo in imenitno.« Včasih  je v sebi zalotil otroka. »Ko se otrok zbudi v meni, sem tak tudi sam. In potem mi ropotajo, šklopotajo in žužnajo ti cicibani in čenčači – in jaz sem eden izmed njih. Tudi pri osemdesetih letih lahko čutiš v sebi mladost, kajti tisti otrok v meni se ni postaral, še vedno hoče razbiti šipo, ali vreči kamen v koga, ali reči kakšno neumno. In tiste neumne so najbolj brihtne.«
Kakšen ponos oddajajo otroci! Med šolskim odmorom se znajo pogovarjati o svojih očetih. Vsi dopovedujejo, drug drugega hočejo prekričati: Moj ati je direktor, moj je poslanec, moj je predsednik, moj župan, moj … moj … in moj. Iz njih se kar kadi otroški ponos. Na koncu pa še pritisnejo na tistega, ki ves čas molči. »Moj je samo delavec,« sramežljivo izjeclja.
Doma zgodbo ponovi mamici – in pri tem zardeva. Mamica ga vzame k sebi, ga poljubi na bradico z jamico. »Prav si povedal: tvoj ati je samo delavec!« Pa veš, kaj to pomeni? V vseh tovarnah, vseh podjetjih, zaradi katerih naša dežela vendarle nekaj pomeni v svetu, v vseh trgovinah, skladiščih, tovornjakih, ki vsak dan prevažajo tovor, v njih so navadni delavci. Kadar vidiš, da nastajajo nove stavbe – to in še marsikaj opravljajo navadni delavci. Tudi direktorji so potrebni – arhitekti, inženirji, statisti – oni se seveda nikoli ne umažejo in potrgajo obleke tako kot delavci. Pripravljajo sicer velike načrte, v udobnih pisarnah posedajo, pišejo, rišejo, ugotavljajo, razpravljajo, se prepirajo, vsak svoje tišči naprej … Toda da bi se njihovi načrti, sanje uresničile, morajo vse delo opraviti navadni delavci. Če direktorji in njegovi sodelavci zapustijo pisarne, še ni tako hudo, delo, ki ga opravljajo navadni delavci, lahko mirno teče naprej. Če takih mož, kot je tvoj ati, ne bi bilo več na delo, bi se vse ustavilo. Bilo bi hudo!«  Ko se je oče vrnil iz službe, so očke šolarčka kar zažarele, hitel mu je naproti, se ga z obema rokama oklenil in dejal: »Rad te imam, ker ti opravljaš največja dela!« Ta materina poteza je bila pošiljka iz Božjega kraljestva.   
Ob tej zgodbi se nas utegnejo dotakniti verzi pesnika Kajetana Koviča (ves trpeč koprni po odhodu s tega sveta): »Na svetu je mnogo dobrih ljudi / in mnogo velikih otrok / in toliko malih, neznatnih stvari / in toliko dobrih rok!« Zgovorni so tudi verzi Toneta Pavčka: »Treba je mnogo preprostih besed / kakor: kruh, ljubezen, dobrota, / da ne bi slepi v temi / na križpotjih zašli s pravega pota.« Vse to so opilki, ki dajo slutiti Božje kraljestvo.
V knjigi Srček, ki podi telešček, se pisatelj akademik Zorko Simčič vživlja v psiho otroškega sveta. V galopu je prejadral svinčene čase svojega pobeglega otroštva vse do pristana otrok, ki ga vsak dan obdajajo in razveseljujejo, zdaj s smehom, zdaj s čebljanjem, zdaj z igračami – tramvajem, tankom, opico, medvedčkom,  monštranco. Kogar je Bog spustil s svoje dlani in ga kot svojega angela v dar poslal ljudem, komur je Bog podaril peruti življenja, ta prihaja z vednostjo in izkušnjo tople Božje dlani, neokrnjene rajske sreče. Ko v urah in minutah svojega pesnjenja opusti misel na pobeglo otroštvo, »srečen atko« okuša in se razveseli poti, po kateri hodi: »Teče, teče čas, / mine nekaj let … / Se zamisliš, rečeš: ´Kje je že ta čas!´ / Pesmice in risbe …« Eno je gotovo, da teh pesmic ne potrebujejo otroci, ki so polni otroštva, da se ne vidijo ven iz njega, temveč odrasli, da bi v njihov utrujeni, z duševnim smogom prezapolnjen svet posijalo kaj več sonca z njihovega pobeglega otroštva.
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, nedelja Kristusa kralja, 20. november 2011

argaiv1958

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information