natisni
PDF

Sv. Jožef - Leto B - Jože Zadravec

Sveti Jožef, posveti v našo družinsko dramo.
Vedno več je otrok, ki doraščajo samo z enim staršem, ponavadi z mamo. Vedno več je ločenih parov; raziskave za Avstrijo kažejo, da jih je 50%, kar pomeni, da 50 odstotkov otrok dorašča brez družinskega doživetja, ko je star že 20 let, še nikoli ni doživel, kako naj živi družinsko življenje.
Čas se spreminja, ljudje se spreminjamo, miselnost se spreminja. Velikanske skladovnice knjig, romanov, povesti, črtic govorijo ne o sv. Jožefu, tem skromnem, tihem, delavnem človeku, o varuhu družine, skrbnem krušnem očetu, temveč o junakih na bojnem polju, vojskovodjih, odlikovancih. V filmih vidimo viteze v Angliji, ki so se junaško borili, v kavbojskih filmih vidimo spretne, gibčne, odločne revolveraše, ki spodbujajo nasilje. Tudi v našem času kooperacije, sodelovanja, pogovarjanja, dialoga, miru je tisočletni profil moškega še vedno navzoč: moški bodi močan, bodi junak, vztrajen, ne sme jokati, ne sme biti popustljiv. Z druge strani pa raziskave kažejo, da je na svetu asocialnih, motenih moških veliko več kot žensk, a spet, da moški stremijo k ekstremom, tako imamo ekstremne športnike, nadvse glasne politike. Sv. Jožef je bil v svoji družini ustvarjalen, nič bojevitega ni bilo na njem, nič destruktivnega, ni gradil kakšne posebne vizije, njegov cilj je bil: sožitje, topel dom, obnebje miru, bil je sposoben izražati čustva, bil je občutljiv, pazljiv, bil je junak v tem smislu, da je skrbel za družino, očitno ni veliko razglabljal, kako in kaj, zavedal se je, da otrok Jezus potrebuje očeta, Marija je vedela, da otrok Jezus za skladno duhovno in fizično rast potrebuje mater, ki združuje, povezuje, pa tudi vse stvari postavlja na pravo mesto. Oba, Jožef in Marija, sta črpala iz Božjega. Že pri Jezusovih starših lahko zaznamo odrešilno misel velikega teologa Romana Guardinija: »Ali je visok cilj in navdušenje pristno, tega ne spoznamo v slovesnih urah, ampak v vsakodnevnem življenju. Da nekdo resno misli, tega ni videti v velikih sklepih, ampak v drobnem vsakodnevnem delu.«
Sodobni očetje imajo drugačne cilje: družba in gospodarstvo usmerjata njihove odločitve, imeti dober zaslužek, povzpeti se na družbeni lestvici, biti na vodilni poziciji, tesno se okleniti donosne službe. Vse to mu jemlje sapo, da ne utegne biti dovolj doma, pri družini z majhnimi in večjimi otroki, utrujen se vrača, ni mu za pogovor, ne za drobna hišna opravila, kvečjemu se zlekne pred televizijskim ekranom, ali pa se zakopa v dnevne novice, ob katerih se jezi, obmetava z vsakovrstnimi kletvicami in drugimi vulgarnimi popadki.  V to srčiko problema je zadel ameriški škof Fulton Sheen: »Pogosto si ljudje porušijo vse življenje z željo, da bi nekaj imeli, namesto da bi ves trud vložili v glavno skrb: da bi nekaj bili.« Torej: da bi bili pravi ljubeči očetje svojih otrok, skrbni varuhi svojih družin, dobri gospodarji, graditelji toplih domov. Človek ne zmore vedno vsega, kar hoče. Mož pa je, kdor hoče, kar zmore! Žene s svojo miselnostjo za enakopravnost z moškimi imajo za cilj: svoji naravi ustrezno službo, postajajo učiteljice (90% jih je v šolstvu in vrtcih), vzgojiteljice, administrativna moč.
Preprosto je bilo življenje svete družinice, ki mu je vsaj na zunaj načeloval sv. Jožef, zapleteno do nerazumljivosti je življenje današnje družine. Vsak si jo ustvarja po svojih merilih. Kanček resnice o njej je v dobršni meri izražen v pripovedni pesmi »Orgle barbarstva«, ki jo je napisal francoski pesnik Jacques Prevert: »Jaz igram na klavir, / pravi eden, /  jaz igram na violino, / pravi drugi, / jaz na harfo … / jaz na violinčelo, jaz na diple … jaz na flavto, in jaz na raglje. / Eni in drugi so govorili, govorili / vsi so govorili, kaj igrajo. / Nič več ni bilo slišati glasbe / vsi so samo govorili / govorili in govorili, / nihče več ni igral …«
Imamo izdelane prospekte, imamo posvetovalnice, kako ustvariti srečno družino, imamo raziskave, delamo statistike, vsi veliko besedujemo, razpravljamo, ugotavljamo – manjka nam samo preprostih mater ter dobrih, vztrajnih, ustvarjalnih, poštenih, v vsem zglednih in ljubečih očetov. Ki bi znali misliti in reči: doma imam otroke, doma me potrebuje hčerka ali sin, doma imam ženo, ki je prezaposlena s hišnimi / družinskimi obveznostmi s kuhanjem, pomivanjem, čiščenjem, oskrbovanjem prehrane, urejanjem računov, plačevanjem položnic. Ki bi se znali upreti strupenim tipalkam potrošniške gonje, njenim vsem mogočim zahtevam. Ki bi znali kdaj izustiti svojim ženam priznanje za njihovo drobno, a pomembno delo na domu, saj moški brez žensk ne bi mogli sedeti po cele ure na sestankih. Ki uvajajo otroke v odgovorno delo, da postanejo samostojni, preden svoja piščeta odpustijo od doma. Ki jim ni v nadlego peljati dojenčka in otroke v vozičkih ter poskrbeti zanje. Ki si ustvarjajo zavest, da so ljudje, s katerimi živimo in delamo, naši bližnji. Ki bi znali vse stvari v službi urejati, da bi bili čim več doma, v družini.

argaiv1061

Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, sv. Jožef, 19. marca 2012

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information