natisni
PDF

26. Jožef – Marijin mož

PRIPOV.:    Skupaj z Janezom in Marijo stojimo pod križem. Žalost hromi naše misli. Gledamo Jezusa na križu in ničesar ne razumemo. V glavi nam odmeva le eno: Zakaj?!
Vojaki snamejo Jezusovo telo in ga položijo Mariji v naročje. Nežno ga stisne k sebi. Zdi se nam, da je Marija z Jezusom v naročju kot svetel otok, ki ga tema sveta ne more doseči. Kar samo nas vleče v bližino Matere.
Čez čas reče Marija:
MARIJA:    »Iskalci Božjega Kraljestva, zdi se vam, da so se vse vaše sanje in hrepenenja zrušila v prah. Zdaj najbrž mislite, da je vaše potovanje postalo brezciljno in da nima več smisla iskati. A rada bi vam povedala zgodbo o možu, ki se je kakor vi podal na pot, poln veselega pričakovanja.«
ISKALCI:    »Kdo je mož, ki ga imaš v mislih?
PRIPOV.:    jo vprašamo. Začne nam pripovedovati:
MARIJA:    »Ime mu je bilo Jožef. Bil je pravičen in globoko veren. Zaupal je Bogu in se mu v molitvi velikokrat priporočal. Večkrat je molil:
JOŽEF:    »Dobri Bog, rad bi ti služil. Nisem ne govornik ne učenjak. Preprost tesar sem, ki ima rad svoje delo. Pri tebi pa ni nič nemogoče. Prosim te, naredi me za svoje orodje in daj, da bi s svojim življenjem pomagal graditi Božje kraljestvo na zemlji. Daj mi znamenje, da bom vedel, kaj želiš, da storim.«
MARIJA    »Nekoč je spoznal mlado dekle. Občudoval jo je, očarala ga je njena milina. Zdela se mu je čudovita. Rad bi z njo ustvaril družino. Tudi ona mu je bila naklonjena in kmalu sta se zaročila. To je bil srečen dan v njegovem življenju. Z veselim pričakovanjem je pripravljal hišico, kjer si bosta ustvarila dom. Skrbno je tesaril pohištvo in pripravljal prostor za mlado družino. Z zaročenko sta se veliko pogovarjala. Drug drugemu sta zaupala svoje strahove in hrepenenja. Oba sta se veselila življenja v dvoje.
Nekega dne mu je zaročenka sporočila, da želi obiskati teto, ki živi daleč v hribih. Pri njej bo ostala nekako tri mesece, nato pa se bo vrnila. Jožef se je s težkim srcem poslovil. Vedel je, da jo bo pogrešal. Še bolj vneto se je lotil gradnje novega doma. Komaj je čakal, da ji pokaže, kaj vse je med njeno odsotnostjo postoril. Vsak večer je prosil Gospoda, naj pazi nanjo.
Končno je napočil čas njene vrnitve. Jožef ji je vesel pohitel naproti. Snidenje pa ni bilo takšno, kot si ga je vse dolge tedne slikal v glavi. Zaročenka se ga je sicer razveselila, a Jožef je čutil, da jo je nečesa strah. Hudo strah. Vprašal jo je, če bi se rada pogovorila. Dekle je pokimalo. Umaknila sta se na samo. Rekla je: »Ne vem, kako naj ti to pojasnim. Strah me je, da mi ne boš verjel, da ne boš razumel …«
JOŽEF:    »Ne boj se, rad te imam nadvse. Ničesar ni, kar bi me lahko odvrnilo od tebe. Vse sem pripravljen sprejeti, da te le ne bi izgubil,«
PRIPOV.:     jo je opogumil Jožef.
MARIJA:    »Nato mu je povedala čudno zgodbo o tem, kako jo je pred tremi meseci obiskal Božji angel. Sporočil ji je, da bo spočela od Svetega Duha in rodila sina, ki bo odrešil vse ljudstvo. Roko si je položila na trebuh in rekla: »Jožef, v meni raste novo življenje.«
Kaj naj bi ubogi tesar na to odgovoril? Kaj naj bi si mislil? Odšel je, ne da bi rekel eno samo besedo.
Naslednje dni je Jožef skušal zbrati svoje misli. Slednjič je sklenil:
JOŽEF:    »Dekle bom skrivaj odslovil. Nikomur ne bom povedal za njeno nesrečo. Ljudje bi jo kaznovali. Kamnali bi jo in jo ozmerjali s prešuštnico. Tega ji ne smem narediti.«
MARIJA:    »Ta odločitev se mu je zdela razumna in tudi pravična. Še vedno pa se ni mogel umiriti. Odločil se je, da bo tudi tokrat iskal odgovor pri Bogu. Takole je molil:«
JOŽEF:    »Gospod, ti veš, da sem le ubogi tesar – znam narediti mizo, sestaviti stol in omaro, pa še marsikaj popraviti. Toda tole, kar se zdajle dogaja, je zame preveč. V meni si prebudil ljubezen do tega dekleta. Dovolil si, da je v mojem srcu vzklilo hrepenenje po družini in domu. In zdaj? Kaj se dogaja? Ne razumem te in nimam pojma, kaj naj storim. Ali naj se odpovem vsem svojim sanjam? Naj zakopljem hrepenenja, ki si jih vame položil? Odgovori mi!«
MARIJA:    »Ponoči se je mu v sanjah prikazal angel. Rekel mu je: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.«
Jožef se je prebudil še bolj zmeden. Rekel si je:«
JOŽEF:    »Mar sem znorel? Mene, tesarja, da bi obiskal Božji angel? Kaj mi je rekel? Da je moje dekle spočelo po Svetem Duhu in da bo njen otrok odrešil vse ljudstvo?  Gospod, želel sem se preprosto poročiti in imeti družino. To je vse. Ti pa me vabiš na pot, ki je ne razumem. Praviš mi, naj vzamem k sebi nosečo ženo, ki naj bi rodila Odrešenika. In potem? Kako naj jaz, ubogi tesar, vzgajam takšnega fanta? Mar ga nisi mogel poslati kakšni bolj imenitni družini? In kako naj bom mož njej, ki si jo izbral za svojo nevesto? Gospod, se mar šališ z mano?«
MARIJA:    »Jožef je moral izbrati. Lahko bi se odločil za razumno in smiselno pot. Pustil bi dekle, ki je zanosila, preden sta prišla skupaj, ter zakopal svoja hrepenenja po njeni bližini. Lahko pa bi sprejel Božje vabilo, za katerega se mu je zdelo, da nima nobenega smisla in je v očeh sveta ena sama norost.«
ISKALCI:    »Katero pot je izbral Jožef?«
PRIPOV.:    vprašamo Marijo. In ona nam odgovori:
MARIJA:    »Odločil se je, da bo zaupal Bogu. Ni razumel njegovih načrtov, a odločil se je, da bo ponižno sprejel vso negotovost in se dal Gospodu na razpolago.«
ISKALCI:    »In kaj se je zgodilo s hrepenenjem, ki mu ga je Bog položil v srce? So se kdaj izpolnile njegove sanje o domu in družini?«
PRIPOV.:    zaskrbljeno vprašamo. Marijin odgovor je jasen:
MARIJA:    »Jožef je postal ljubeč mož in skrben oče Božjemu sinu. Nudil mu je varnost in topel dom. Nikoli si ni predstavljal, da ga bo Bog vzel tako zelo resno, ko ga je prosil, da bi s svojim življenjem pomagal graditi Božje kraljestvo na zemlji.«
PRIPOV.:    Nato se nam Marija zazre v oči in nam resno pravi:
MARIJA:     »Dragi iskalci, Bog je vzel zares tudi vašo željo, da bi našli Božje kraljestvo. Zaupajte mu.«

MARIJIN KAŽIPOT
Bog računa nate.
Zate ima čudovite načrte. Veséli se tega.

Prim.: Mt 1,1-25; Lk 1,1 - 2,52

argaiv1753

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information