natisni
PDF

34. navadna nedelja – C Ti boš pasel moje ljudstvo - Branko Balažic

Ko sem bral današnje prvo berilo, odlomek iz Samuelove knjige, ki govori o tem, kako so Izraelovi rodovi prišli k Davidu in ga prosili, naj postane njihov kralj, ker je njemu obljubljeno, da bo pasel ljudstvo Izraela, se je pred mano kot v filmu zavrtela moja mladost in izkušnja paše. Kot otrok sem bil tudi jaz pastir, zato vem, kaj pomeni ta poklic. Tri do štiri krave sem gonil na pašo in moral zanje skrbeti. Posebno v času počitnic je bila to moja dopoldanska in popoldanska zadolžitev. In kako vesel sem bil, če so me krave ubogale in mi niso uhajale na sosedovo. Gorje, če sem jim zanemaril, ko sem se z drugimi pastirji kratkočasil pri kakšni igri, krave pa so medtem kam pobegnile ali celo ušle domov. To je pela šiba.
Skrbeti za čredo ni preprosta naloga, ampak je pravi poklic. To velja toliko bolj za drugačno »čredo«, ki jo ne sestavljajo samo poslušne ženske, ampak tudi prepirov navajeni moški. Voditi ljudi ni lahko, pa čeprav bi mnogi radi bili voditelji. Predvsem je treba vedeti, da je voditelj najbolj osovražen v domačem okolju in da je utopija, da boš lahko ugajal vsem. Kot voditelj boš osovražen, ker boš hotel narediti red, vsaka disciplina pa prinaša s seboj omejitve in odpovedi, kar večina težko sprejme. Tudi v Jezusa so bili nekateri tako zaljubljeni, da so ga hoteli postaviti za kralja. V ozadju so sicer bili nečedni načrti, da bodo na tak način lahko brezskrbno živeli, zato jih je Jezus zavrnil in ni hotel podpirati njihove lenobe. Kljub temu je pred svojim odhodom o sebi dejal, da bo ponovno prišel, takrat kot sodnik in zares pravi kralj, pred katerega bo treba položiti račune in se zagovarjati.
Čeprav imamo Slovenci precej negativnih izkušenj o vladanju, kajti naši politiki so najprej vse drugo kot pošteni vladarji, ki bi delali v prid vsakega človeka, je treba Jezusovo vladanje jemati drugače. Ni prišel, da bi mu mi služili, ampak je on nam služil in v vlogi služabnika in zavrženca tudi zapustil ta svet. Ko je na križu umiral, je svojim krvnikom odpustil in nam dal zgled za posnemanje: »Nihče nima večje ljubezni kakor je ta, da dá svoje življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13).
Kakšno je Božje kraljestvo, o katerem nam je Jezus govoril? To kraljestvo ni primerljivo s kakšnim zemeljskim kraljestvom. V tem kraljestvu ni vojske in policije, ki bi branili zakonite pravice državljanov. Ne. Kaj takega niti ni potrebno. To kraljestvo namreč ni zgrajeno na moči in gospodovanju, ampak na služenju. V tem kraljestvu je največji tisti, ki je vsem služabnik. Spori se tudi ne rešujejo z orožjem ali kakšno drugo obliko nasilja, ampak z ljubeznijo in odpuščanjem. V tem kraljestvu so prvi zadnji in zadnji prvi, zato tudi ne poznajo privilegiranih stolčkov. Kjer je namreč iskrena ljubezen, tam ni prvih mest, ampak se vsi trudijo, da bi svojo ljubezen delili z vsemi.
Kako je mogoče v takšnem kraljestvu vzdrževati red in disciplino? Kateri so tisti pravi vzvodi, ki vodijo medsebojne odnose. Jezus je na gori blagrov spregovori o osnovah tega kraljestva. Ta osnova so kreposti – uboštvo v duhu, krotkost, ponižnost in številne druge. Kreposti pa nam niso prirojene. Pridobimo si jih z vzgojo, iskanjem Božje volje in življenjem v skladu z Božjo zakonodajo. Blagri niso niti zapovedi niti prepovedi, ampak neke vrste privilegiji, ki so nam dani kot nameček, kot zahvala s strani Boga. Morda bo to bolj razumljivo ob razlagi neke druge stvari.
Kakšno leto nazaj je bilo pastoralno leto povezano s prostovoljstvom in s solidarnostjo. Kaj se skriva pod solidarnostjo verjetno vsi razumemo: gre za pomoč tistim, ki so v stiski. In kaj ima tukaj opraviti prostovoljstvo. Ta beseda je za večino mladih tuja. Zanimivo, da je pri večini mladih v ospredju zavest, da morajo za vsako delo, ki ga naredijo, prejeti plačilo. Prostovoljci pa delajo zastonj, še več, v tujini se mora vsak študent potruditi, da bo v času svojega študija nabral čim več prakse s prostovoljnim delom, kar se mu ravno tako vpisuje v indeks in šele na podlagi prostovoljnega dela ima možnost za napredovanje ali pridobitev boljše službe.
Tudi pri nas poveličujemo in nagrajujemo ljudi, ki so se izkazali s svojo »srčno kulturo«. Ti ljudje so velikokrat tvegali in zastavili svoje življenje v žrtvovanju za druge ter tako dokazali, da veličino človeka merimo po iskreni in požrtvovalni ljubezni do drugih in ne po vsoti, ki si jo sposoben plačati, da se odkupiš in se zapišeš kot dobrotnik človeštva. Denar se vedno kje najde, manjkajo pa ljudje, ki bi bili pripravljeni svoje življenje zastaviti za druge. Kakšna bi bila naša blaginja, če bi bili voditelji naroda pripravljeni delati kot prostovoljci, kar pomeni, da bi smeli za svoje delo prejemati le poravnavo stroškov oziroma, da njihova plača ne bi bila večja od plače povprečnega delavca? V tem primeru bi res lahko govorili, da je Slovenija raj na zemlji in ne dežela, kjer se učijo demokracije na nepravi način, s krajami, lažmi in uničevanjem splošno sprejemljivih vrednot.
Kakšen je bil način Jezusovega vladanja v času njegovega življenja na zemlji? Za svoje učenje, za čudeže, za ozdravljanja, obujanja od mrtvih in odpuščanje grehov, ni zahteval nobenega plačila. Svojim poslušalcem, ki so hodili za njim, ker jih je nasitil s kruhom in z ribami, je dejal, da naj ne računajo, da je prišel samo zaradi njih, ampak da ima še druge ovce, ki jih mora pripeljati v isti hlev, da bo ena čreda in en pastir. Lahko rečemo, da med te ovce spadamo tudi mi, ki smo krščanstvo delno prejeli kmalu po smrti apostolov, ko smo bili še del rimskega imperija, kot narod južnih Slovanov in kot Slovenci pa v drugi polovici devetega stoletja. In če ne bi tisti, ki so k nam prišli kot misijonarji z Irske, Italije in z juga Balkana, bili pripravljeni svoje življenje zastaviti za vero in se popolnoma razdati temu narodu, še zdaj ne bi bili v krogu narodov, ki izpovedujejo vero v enega in istega Boga, ki ni Bog mrtvih, ampak živih, ker hoče biti sredi med nami kot naš učitelj, vodnik in prijatelj.
In sedaj smo na vrsti mi: kar smo od prvih misijonarjev prejeli, je treba deliti drug z drugim, še prav posebej s tistimi, ki so oddaljeni in za katere pravimo, da so na drugi strani. Najprej pa moramo prepričati samega sebe, da nihče ni na drugi strani, da je za vse Kristus umrl na križu, da ni nihče izrinjen iz Božjega kraljestva, ampak je vedno dobrodošel, da se pridruži, da naredi nekaj za svoje duhovno življenje in za svojo dušo in tako dovoli, da ga dosežejo žarki božje ljubezni. Naj bo božja Mati Marija posrednica pri svojem Sinu in nam izprosi potrebnih milosti, da bomo na poti, ki je pred nami zdržali in končno vsi prišli na cilj, ki je gledanje Boga iz oči v oči in večno življenje. Amen.
župnik Branko Balažic, SDB

argaiv1518

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information