natisni
PDF

26. nedelja med letom - C Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih - Branko Balažic

Evangelij nam je danes govoril o dveh ekstremnih primerih: na eni strani je bogataš ob obloženi mizi, pod njim pa revež v družbi s psom, ki mu liže rane. Kako sodoben primer, ki odraža tudi stanje v sodobni družbi sredi recesije, ko nekateri ne vedo kam z denarjem, drugi pa se ne morejo prebiti iz meseca v mesec. Na eni strani bogastvo, na drugi revščina, na eni peščica ljudi, ki si lahko privošči drage operacije, na drugi ljudje, ki umirajo zaradi lakote in nevzdržnih medicinskih razmer. Jezusova prilika nam res najprej prikliče v spomin nevzdržne razmere, do katerih je prišlo zaradi gospodarske krize oziroma zaradi nepravične porazdelitve skupnih virov naravnega bogastva in izkoriščanja človeka po človeku, ko si nekateri povečujejo svoje bogastvo z izkoriščanjem delovne sile in bogatenjem na tuji račun. To seveda ni od včeraj, ampak obstaja že od prvih človeških družb naprej. Človek je po svoji naravi egoist, pa če si to priznamo ali ne. V vsaki družbi je bila nepravičnost, ki so jo ustvarjali posamezniki ali manjše skupine, ki so hotele živeti na čim lažji način.
Ali je to posledica prvega greha, povezana z izgonom Adama in Eve iz raja? Tako je možno sklepati. Ko se je podrl naravni red, ki si ga je Bog Stvarnik zamislil, ko je človek hotel zamenjati boga in se sam postaviti na njegovo mesto, je bilo uničeno naravno ravnotežje za več tisoč let. Bog je izgnal človeka iz raja z jasnim sporočilom, da bosta mož in žena občutila posledice njune prevzetnosti in upora proti Bogu. Posledica greha je namreč neravnovesje v vesolju in človeški zgodovini. Bojevati se bosta morala z različnimi naravnimi silami, ki bodo v veliki meri neukrotljive in si služiti kruh s trdim delo in trpljenjem. In zato je sedaj človek tak kot je: eni se skušajo držati Božje zakonodaje, drugi se požvižgajo na človečanske pravice in zato ne smemo misliti, da bomo že tukaj na zemlji dosegli pravo pravičnost in enakost vseh pred zakonom.
Kaj je Lazar prosil Boga, ko je v peklu trpel v strašnih mukah? Prosil ga je naj pošlje Abrahama nazaj v njegovo hišo k petim bratom, da jih posvari, da se jim ne bi zgodilo enako. Odgovor je bil: »To ni potrebno. Imajo Mojzesa in preroke.« Vendar Lazar s tem odgovorom ni bil zadovoljen. Menil je, da bodo novico sprejeli drugače, če pride k njim nekdo z onstranstva. Sledil je odgovor: »Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih!« Iz tega pogovora lahko zaključimo, da je bila med Bogom in Lazarjem cela razprava o tem, kaj lahko nekoga bolj ali manj prepriča, da spremeni svoje mnenje o tako resni zadevi, kot je večno življenje ali človekovo stanje po njegovi zemeljski smrti.
Vsi dobro vemo, da je izšlo že več knjig o pričevanju tistih, ki so jih imeli za klinično mrtve, a so na novo oživeli. Vsi pripovedujejo o neke vrste tunelu, na koncu katerega je bila močna svetloba, ki jih je prijazno vabila k sebi. Vsi poročajo o neizmerni sreči, ki so jo čutili in o žalosti, ko so se ponovno vrnili v telo in se prebudili. Mnogi so brali ta pričevanja, a zelo malo bralcev je spremenilo svoje prepričanje o življenju po smrti. Sam sem poslušal pričevanje znanca in sodelavca v župniji, ki mi je zagotovil, da je trdno prepričan o življenju po smrti, ker je med operacijo tudi sam doživel stanje tunela in svetlobe. Jaz sem mu popolnoma verjel, da govori resnico, pa čeprav sam nimam te izkušnje. Ni me prepričalo njegovo pričevanje, ampak moja vera in osebno prepričanje, do katerega sem prišel po branju Božje besede in razmišljanju. Tako kot nekoga, ki nima vere, ne more prepričati čudež, tistega, ki se ne drži Božje zakonodaje, ne more prepričati pričevanje tistega, ki je bil že v tunelu in je videl močno svetlobo, ki ga je prijetno vabila k sebi.
Sedaj imamo priložnost, da nekaj naredimo zase in za večno življenje, ki je pred nami. Sedaj je čas, da pokažemo, koliko dobrote premoremo in koliko ljubezni smo sposobni deliti z drugimi. Popravnega izpita ni. Vse, kar je potrebno za dosego večnega življenja pri Bogu je že zapisano in tisočkrat dokumentirano z življenjem mnogih, ki so živeli zares sveto, pa čeprav niso prišteti med svetnike. Mnoge smo poznali in so pustili globoke sledi v našem življenju. Zgledi so najlepše pričevanje, da nebesa so in da si jih lahko zaslužimo samo sedaj. Ne bodo nas sicer rešila naša dobra dela, pa čeprav so konkreten pokazatelj našega krščanskega življenja, rešila nas bo vera v njega, ki nam je v nebesih pripravil prostor.
župnik Branko Balažic, SDB

argaiv1518

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information