natisni
PDF

27. navadna nedelja – C Če odlaša, ga le čakaj, kajti zagotovo pride - Branko Balažic

Rad opazujem otroke pri njihovem obnašanju, predvsem takrat, ko so zatopljeni v svojo igro. To, kar delajo je popolnoma njihov svet in gorje tistemu, ki bi jih pri tem motil. Hitro bi se razjezili in sproščena igra bi se zaključila. Ta sproščenost pri igri traja kar nekaj let, potem pa otrok postane čez noč drugačen: noče se več igrati, otroški svet ga več ne zanima, naenkrat so mu bolj pri srcu nasilje, grdo obnašanje, namerno kršenje pravil, trmasto vztrajanje pri svojem. Staršem se zdi, kot da otroka več ne poznajo.
Zakaj je prišlo naenkrat do takšnega obnašanja? Otroku se je podrl njegov otroški svet, ve, da ni več otrok, a hkrati še ni izoblikovano novo, do katerega bi moralo priti. Otrok je naenkrat med dvema bregovoma, popolnoma sam, prepuščen na milost in nemilost različnim vplivom, ki ga premetavajo iz ene v drugo skrajnost. Njegov svet se je podrl in sedaj sta v njem kaos in nemir. Kdo bo v njem vzpostavil nov red, ki ga potrebuje, a ne ve, kje ga bom našel in kako si ga bo prilagodil za svoje razmere.
Nekaj podobnega se dogaja na področju duhovnosti. Prvo, otroško obdobje je idealno: otrok z veseljem sprejema pripovedi o angelu varuhu, ki ga varuje, o Jezusu, ki je imel rad otroke, o Mariji, h kateri se lahko zateka tako, kot išče zatočišče pri svoji mamici. Naenkrat pa se zgodi, da se ta svet podre. Razum mu govori, da so to otročarije, na katere se ni mogoče zanesti, klapa ga ima za otročjega, ker še vedno ministrira in noče odrasti. Staro se je v hipu spremenilo v kup razvalin, o novem pa ni ne duha ne sluha. In takrat, ko bi ob sebi rabil dobrega voditelja, je naenkrat sam, nesposoben za prave odločitve.
»Če odlaša, ga le čakaj, kajti zagotovo pride!« je pisal prerok Habakuk obupanim Izraelcem. Na kaj oziroma na koga je treba čakati? Čakati je treba na razsvetljenje, na milost, na Božji poseg in spet bo vse v najlepšem redu. Prerokov stavek bi lahko danes zvenel takole: »Zakaj ste tako neučakani? Potrpite malo. Bog vendar ni slep in vas vidi. Dajte mu čas in prosite, da bo milost prišla v pravem, najugodnejšem trenutku.«
Potrpežljivosti nam manjka. Navajeni smo takoj dobiti vsako stvar, ki si jo zaželimo. Prepričani smo, da je treba potrebo, ki se pojavi, takoj potešiti. Zato smo večkrat preveč malenkostni: vse hočemo imeti takoj, pri tem pa nismo sposobni ločevati med bistvenim in nepotrebnim, med koristnim in škodljivim, med krepostjo in grehom, med milostjo in zlom.
Bog ni slep, ampak čaka. Naš Bog ni noben vsiljivec. Ko se podere otroška vera, je treba narediti pomemben korak in zahrepeneti po pravem Bogu. On hoče biti naš spremljevalec, naš zaupnik, naš svetovalec, naš brat. In kako si pridobiš prijatelja? Tako, da ga najprej iščeš in ko zaslutiš, kje se nahaja, se mu previdno približaš, ga začneš občudovati, ceniti in hvaliti. Iskra ljubezni ne preskoči prvi dan, ampak je večkrat treba dolgo čakati, vztrajati na poti in ne obupati.
»Če odlaša, ga le čakaj!« nas spodbuja prerok Habakuk. Za nas je dobro, da se Bog v določenem trenutku oddalji, da ga sploh ne čutimo več, da nas naše slabosti zaskrbijo, da se zavedamo svoje težke situacije, da ponovno zahrepenimo po svobodi. Bog čaka, ko smo na vrsti mi, da potegnemo prave poteze. Nič, razen življenja, nam ni vnaprej dano, vse prihaja počasi, glede na potrebe, v skladu z našim bližanjem Bogu in z življenjem po njegovi zakonodaji. Na Boga ne moremo čakati križem rok, ampak dejavni: treba ga je iskati, treba mu zaupati.
Bratje in sestre, stvari o katerih smo pravkar razmišljali, so še toliko bolj pomembne, ko pride kakšna bolezen, notranja stiska, ali pa se nam rušijo medsebojni odnosi. Takrat smo naenkrat popolnoma sami, nepripravljeni za nove razmere, zapuščeni na osamljenem otoku. Bog pa čaka, kako bomo reagirali. On ni daleč vstran, a se noče pokazati, ker čaka, da se najprej soočimo z novo situacijo, da se prilagodimo na nove razmere, da ne obupamo, ampak z izzivom sprejmemo to, kar prihaja in nam odpira neke nove možnosti.
Naj nam bo v takšni stiski in temi za zgled pisatelj psalmov, ki je vsako stisko sprejemal kot izziv, kot priložnost, da si pridobi nove izkušnje.
Poslušaj moje izreke, o Gospod, dojemi moje vzdihovanje. Prisluhni glasu moje tožbe, moj Kralj in moj Bog, saj k tebi molim. Gospod, zjutraj poslušaj moj glas, zjutraj polagam predte molitev in čakam.
Zares, ti nisi Bog, ki bi se veselil krivičnosti, hudobni ne morejo gostovati pri tebi. Bahači se ne morejo postavljati pred tvoje oči, ti sovražiš vse hudodelce … Gospod, vodi me v svoji pravičnosti zaradi mojih sovražnikov, uravnavaj svojo pot pred mano. Ps 5,1-4.8-9
župnik Branko Balažic, SDB

argaiv1075

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information