natisni
PDF

28. nedelja med letom – C Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? - Branko Balažic

Neozdravljive bolezni so vedno bile in vedno bodo. Res je, da se človeški organizem zelo hitro prilagaja, vendar se hkrati pojavljajo novi virusi in bakterije, proti katerim ni dolgo na razpolago pravih zdravil in zato mnogi danes umirajo od prepozno odkritega raka ali aidsa. Nekoč je bila takšna zahrbtna bolezen gobavost, ki je danes ozdravljiva. Predvsem je zelo pomembno, da vemo, kako različne nalezljive bolezni ne prizadenejo najbolj posameznika, ampak večkrat še bolj širšo družbo, ker so povezane z izločenostjo človeka iz njegovega primarnega okolja in potiskanjem obolelih iz njihovega primarnega okolja na rob družbe. Danes bi med take »bolezni« pod narekovajem lahko prištevali ljudi z demenco in tiste, ki čakajo na smrt. Sodobna družba jih je izločila iz svoje srede in jih potisnila v domove za ostarele in v hospice. Kako biti blizu tistemu, ki je »odpisan«, da na koncu ne ostane sam in ne izgubi upanja, da njegova smrt ni neizogiben konec, ampak začetek življenja v polnosti? Mojo pozornost je vzbudil članek v decembrski številki Delove priloge Ona (11. 12. 2012) z naslovom Nežna smrt. V njem Desa Muk takole opisuje svojo izkušnjo smrti svoje babice: »Moja ljubljena stara mama je bila zadnje tedne svojega življenja v bolnišnici. Resda smo jo obiskovali vsak dan, a to je smelo trajati samo uro. Nekaj dni pred smrtjo me je prosila, ali jo vzamem k sebi domov. S to prošnjo sem odšla k njenemu lečečemu zdravniku. Ne bi ga mogla bolj presenetiti. Zgroženo mi je dejal, da ne bi preživela niti vožnje z liftom. To, da je kljub temu nisem vzela ven, obžalujem najbolj od vsega v življenju. Tisti dan, ko je odšla, se je poslovila od nas, toda umrla je ponoči, sama, daleč od vsega, kar je ljubila. Nikoli ne bom pozabila njenega utrujenega obraza in drobnega telesa v grdi bolniški postelji in v sobi s še eno umirajočo starko, ki pa še obiskov ni imela. Takrat sem se spraševala, zakaj tako okruten konec človeka, ki je bil vse življenje priden, pošten in skromen. Zato sem bila toliko bolj raznežena, ko sem poslušala Manco Košir, kako je na enem od predavanj doživeto opisovala odhajanje v hiši hospica. Tam namreč ne gre za umiranje, temveč za prehajanje v neznano obliko bivanja, če razumemo smrt kot del življenja. To se zgodi zelo nežno. Odhajajoči je obdan z ljubeznijo in toplino in takšno pozornostjo, ki je marsikdo še ni doživel … Potem pa mi je prišlo da ušesa, da bodo hospic menda zaprli. Ta je pa dobra! Ravno sem se začela veseliti smrti, pa mi država vzame še to edino radost, ki mi je še ni!« Desa je ena od redkih, ki je razumela, kaj pomeni človekovo dostojanstvo in kako je umiranje med tistimi, ki te razumejo, drugačno od osamljenega odhoda, ko si zgolj številka. Zato je v članku pustila nekaj pikrih na račun države, ki ima bolne in ostarele za nepotrebne in odpisane. »Vendar gre pri hiši hospica za natanko isto stvar, zaradi katere odhajamo na ulice. Za odvzemanje naših pravic, naše človečnosti, našega ponosa, za teptanje upanja – in vse to zgolj za vzdrževanje osebnih koristi politikov in seveda raznih nagnusnih gospodarskih lobijev. Namesto, da bi v vsak kraj postavili eno hišo hospica, bomo zaprli eno in edino za vso Slovenijo. Namesto, da bi ljudem omogočili dostojanstven odhod, ravnamo z njimi kot z nadležnimi smetmi pri ločevanju odpadkov. Fuj in fej! In še enkrat: fuj in fej!« Tako Desa Muk v svoji kolumni.
Mislim, da se pri ozdravelem gobavcu, ki se je vrnil k Jezusu, da bi se mu zahvalil, srečujemo z isto tematiko. Človeško dostojanstvo je dar, je dobrina, ki nam jo je Bog podaril. Kdor to čuti je hvaležen tudi za najmanjšo malenkost, ki mu je bila naklonjena v njegovih težkih trenutkih življenja. Tisti, ki so v svoji bolezni deležni našega sočutja, usmiljenja in dobrote, se dobro zavedajo, da to ni umevno samo po sebi. Zato so nam hvaležni. Zato molijo za nas. Zato so veseli vsakega našega obiska, ker čutijo, da niso odpisani. Hkrati pa je treba povedati, da tisti, ki ni bil bolan in misli, da je vsemogočen, nima čuta za človeka in ne ve, kako je treba biti za zdravje hvaležen. Hvaležnost, ki jo je pokazal ozdraveli gobavec, je za nas konkreten zgled, kako moramo biti za vse, kar smo in kar imamo, vsak dan hvaležni. Sicer pa je razmerje razumljivo: le ena desetina razume Stvarnika in mu je hvaležna, drugih devet desetin je polnih samega sebe in se bodo razpočili od svojega napuha. Dan polaganja računov pride za vsakogar brez izjeme. In takrat bodo pleve ločene od zdravega semena, ki je sposobno obroditi stoteren sad.
župnik Branko Balažic, SDB

argaiv1707

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information