natisni
PDF

29. navadna nedelja – C Postavil se bom vrh hriba z božjo palico - Branko Balažic

V prvem berilu smo danes poslušali pripoved o zmagi Izraelcev nad Amalekom. Določeni zgodovinski dogodki so vključeni v sveto pismo z namenom, da podčrtajo različne oblike božjega reševanja izraelskega naroda. Zakaj so bila ta besedila vključena v liturgično branje svetega pisma? Verjetno z enim samim namenom, da odkrijemo presežnost določenih odlomkov in jih ne jemljemo toliko kot zgodovinski dogodek, ampak bolj simbolično. Zato lahko razumemo Mojzesovo vztrajanje na gori z dvignjeno roko in božjo palico kot povabilo k vztrajnemu zatekanju k Bogu in klicanju Boga, s čimer lahko dosežemo, da nas Bog vzame resno in nas usliši. Tako lahko božja palica v Mojzesovi roki simbolično predstavlja moč molitve.
Molitev je danes za mnoge zelo sporna zadeva. Mnogi ne vedo, zakaj naj bi bila ta verska praksa koristna. Otrok sicer v svojih najnežnejših letih verjame v angela varuha in z veseljem zmoli to molitev redno zvečer in morda še včasih zjutraj. Kmalu pa mu molitev nič več ne pomeni, ker ne odkriva sadov svoje molitev. Podobno se dogaja z odraslimi: od časa do časa kaj zmolijo in čakajo na uresničitev molitev, a brezuspešno. »Saj sem molila, da bi naredila izpit, pa sem kljub temu padla!« se izgovarja kakšna študentka, študent pa morda niti ne pomisli na Boga in zato sploh ne moli. Molitev od časa do časa je kot tabletka proti glavobolu: naj bi pomagala odpraviti trenutno težavo. Če bi redno molili, bi nam molitev postala kot vsakdanji kruh, ki se ga ne naveličaš, ker ga potrebuješ vsak dan. Molitev namreč ni le za čas stiske, ampak je potrebna kot zrak za dihanje. Bog tudi ni prvenstveno zato, da bo zapolnil naše neznanje in lenobo. Kar lahko sami naredimo, ne pričakujmo, da bo naredil Bog!
Da bi razumeli pomen molitve, njeno potrebnost in nujnost, moramo najprej dobiti odgovor na bolj osnovno vprašanje: Kaj je zate Bog? Če je Bog oddaljeno bitje, ki nima nobenega vpliva na tvoje življenje, ti tudi molitev ne bo nič pomenila! Zakaj bi molil in se zatekal k nekomu, za katerega sploh ne veš, če obstaja!
Kako smo se naučili molitev Sveti angel? Babica, mama ali kdo drug od odraslih nam je gotovo pripovedoval zgodbico, kako nas angel varuje in rešuje. Na podlagi zgodbice smo si kot otroci živo predstavljali kako nas angel zares varuje. Zato je bila naša molitev goreča in zaupna. Verjeli smo v moč angela varuha.
Kdaj se ta živi odnos do nebeških bitij pretrga? Ko malo odrastemo, ko začnemo uporabljati svoj razum, ko se nam zdi, da smo postali pametni in je treba vse, kar je bilo v otroštvu bistveno, zavreči. Navadno je to čas, ko spustimo vajeti tudi na moralnem področju in si domišljamo, da je vse dovoljeno. Danes mnogi trdijo, da greha ni več. Sodeč po obnašanju večine, je trditev resnična. Toda, če smo prejeli vsaj malo vzgoje, dobro vemo, kaj se sme in kaj ne, kaj je krepost in kaj greh. Če to ne bi bilo res, bi bili še vedno podobni iskrenim nedolžnim otrokom, ki zaupajo in se ne bojijo.
Kaj je treba narediti, da bo naša molitev spet živa in resničen pogovor z Bogom? Najprej je treba urediti svoj odnos do Boga. Treba je hrepeneti po njem in ga iskati. Treba ga je sprejeti za sopotnika in vodnika. Treba je pozabiti ne neumno mnenje klape, da si odrasel in da je že nastopil čas, da zavržeš vse, kar ti je v otroštvu nekaj pomenilo. In na tem področju nam molitev pomaga, da se obnovijo naši odnosi z Bogom. Kdor moli, ta išče in trka na nebeška vrata. Kdor moli vzpostavlja pretrgano povezavo in se trudi, da bi se vrnili časi spontanosti in otroškega zaupanja.
Pred kratkim me je ena skupina otrok vprašala, koliko časa jaz dnevno molim. Ko sem jim razložil, kaj vse obsega moja redna molitev, premišljevanje in osebna molitev in da vse to zaobseže približno dve uri na dan, so se mnogi prijeli za glavo in niso mogli razumeti. Jaz tudi ne bi mogel razumeti, če bi na dan posvetil molitvi dve minuti. Zadevo lažje razumejo, ko se pogovarjamo o prijateljih, za katere moraš imeti vedno čas. Ko jim rečem, da je Jezus moj najboljši prijatelj, ki me vedno razume in zato mi ni škoda z njim zapraviti čim več časa, začnejo prikimavati in pripovedovati koliko časa sami preživijo s prijatelji.
Molitev je res kot pogovor s prijateljem: čim boljši so odnosi z njim, toliko raje moliš, razmišljaš, premišljuješ in poslušaš. S tistim, ki ga imaš rad, hočeš biti čim dlje časa skupaj, ker veš, da si zaradi tega bogatejši in boljši. Ko bo Jezus naš vsakodnevni sopotnik in prijatelj, se ne bomo več spraševali, zakaj je molitev potrebna.
Biti s prijateljem iz oči v oči in se veseliti drug drugega, mar ni to že predokus raja? On je pred nami kot kruh, ki se ga nikoli ne naveličaš. On je dobrota, ki jo potrebujemo na vsakem koraku, sicer bi že zblazneli zaradi številnih krivic, ki smo jim priča. On je ljubezen, ki ne išče nobene koristi, ampak je zastonj, vedno na razpolago, brez naših zaslug. On je upanje, da tudi nas čaka poveličanje in večno življenje pri njem, v katerega verujemo in ga sprejemamo za svojega Boga in odrešenika. Zares, koliko je vedno priložnosti, da rečemo Bogu hvala za življenje, za ljubezen, za odpuščanje, za notranji mir, za medsebojno razumevanje. In najlepša hvaležnost je takrat, ko smo na kolenih, ko mu priznavamo, da smo krhki in negotovi: takrat mu dajemo priložnost, da nas dvigne in okrepi za prihodnost, ki je še pred nami.
Bratje in sestre sebi in vam želim, da bi nam molitev in češčenje Boga postala vsakodnevna potreba, kot je dihanje: nekaj, kar nujno rabimo, če hočemo živeti kot ljudje.
župnik Branko Balažic, SDB

argaiv1518

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information