natisni
PDF

31. navadna nedelja – C Tvoj neminljivi duh je v vsem - Branko Balažic

Kako doživljamo ta svet, v katerem živimo? Nekateri govorijo o njem v superlativih in ga kujejo v zvezde, drugi so razočarani, ker sta tehnični razvoj in človekovo moralno obnašanje skrenila s poti in se zato oddaljujeta drug od drugega. Realisti pa govorijo, da današnji svet ni nič drugačen od preteklega: vedno so bili vzponi in padci, na koncu pa smo se izognili najhujši katastrofi.
Kaj lahko zanesljivega rečemo o svetu mi, kristjani, ki se zavzemamo za drugačno podobo o človeku in svetu? Ali imamo drugačno mnenje od liberalcev, ki so spustili vajeti iz svojih rok? Med nami je veliko takih, ki govorijo o »solzni dolini« in so jih prav domače politične razmere spravile v obup in tarnanje. Na drugi strani so tisti, ki z našim krščanstvom niso zadovoljni in jim učenje Cerkve ne ugaja oziroma sanjajo o Cerkvi brez gozdov in vplivanja na politiko, češ Cerkev naj se oklene evangelija in pusti druge stvari pri miru. Ob tej kritiki od zunaj pa ne smemo pozabiti na dejstvo, da je naša Cerkev do neke mere je razdeljena sama v sebi in naši politiki krasno izkoristijo naše notranje spore za krajo, bogatenje in ustvarjanje družbe brez moralnih norm.
O čem nam je govoril odlomek iz knjige Modrosti, ki smo ga poslušali v prvem berilu? Besede, ki opisujejo Boga, so zares tolažilne in spodbujajoče: »Z vsemi si usmiljen, ker zmoreš vse, ljudem pa grehe odpuščaš zato, da bi se spreobrnili … Kako bi moglo kaj obstajati, če ti ne bi hotel, in kako bi se moglo obdržati, česar ti ne bi bil priklical v življenje … Tvoj neminljivi duh je namreč v vsem. Zato tiste, ki padajo, kaznuješ po malem.« Pisatelj je predstavil Boga kot tistega, ki je poln dobrote in ne more narediti kaj slabega. Vse, kar je ustvaril, nosi v sebi njegovega duha, zato slabo, kar se zgodi, ne more uničiti dobrote, ki je v ozadju, pa čeprav se zdi, da so mnogi slepi in ne vidijo pozitivne smeri, v katero je usmerjeno vse človeštvo.
»Tvoj neminljivi duh je v vsem!« je osnovno prepričanje pisatelja knjige Modrosti. Vse, kar delamo, je v neki naravnanosti na dobro in bo zato na koncu dobrota slavila zmago. Ta pozitivna naravnanost, ki jo nosi v sebi vsak človek, je velikokrat slabo prepoznavna. Priznati si moramo, da smo ljudje tega sveta, ki še ni odrešen, zato večkrat delamo to, kar v resnici nočemo, kot je o sebi dejal že apostol Pavel. Mislim, da ni med nami nobenega, ki bi zanikal, da je v vsakem človeku boj med dobrim in slabim, pozitivnim in negativnim, dobroto in egoizmom, ljubeznijo in sovraštvom, nebesi in peklom. Blagor nam, če smo to dvojnost, s katero se srečujemo na vsakem koraku dojeli in se vsak dan soočamo s to svojo krhkostjo. Ker je v nas tudi pozitivna naravnanost, ne morejo slabosti prevladovati nad našimi talenti in vsem dobrim, kar smo sposobni narediti drug drugemu. Bog ni obupal nad nami in je usmiljen, ker dobrega, ki ga je on vsadil v našo notranjost, nismo zavrgli, ampak vsaj od časa do časa pride na površje in se pokaže kot ljubezen do tistih, ki nas potrebujejo in hvaležnost do njega, ki nas podpira s svojo milostjo.
Ne morem pozabiti dneva in komentarjev, ko je Slovenija dobila prvega »črnega« župana. Tudi sam sem bil presenečen, vendar v pozitivnem smislu: končno smo Slovenci dojeli, da prihaja časa, ko se moramo odpreti in se ne smemo sramovati svoje majhnosti. Naenkrat smo postali zanimivi za »velike«, ki počasi začenjajo spreminjati svoje mnenje o nas. Samo v tej odprtosti navzven, bo zapihal drugačen veter tudi za Slovenijo in se s tajkuni in likvidatorji dobrih podjetij več ne bomo ukvarjali sami, ampak bo prava kritika začela prihajati od zunaj. V tem smislu je za reševanje našega politično gospodarskega stanja dal pozitivne iztočnice tudi predsednik slovenske škofovske konference, ljubljanski metropoliti dr. Anton Stres, ko je dejal, da sedaj ni čas, da bomo kazali s prsti na tiste, ki so nas privedli v sedanjo situacijo, ampak je čas, da razmislimo, kako bi si pridobili zaupanje pri ljudeh, da bodo verjeli v pozitivno prihodnost našega naroda. In na tem področju lahko kristjani naredimo zelo veliko. Kako?
Zares prihaja čas, ko bomo najprej v svojem privatnem življenju, v naših družinah morali dajati prednost vsemu pozitivnemu, kar je v nas. Res je treba najprej začeti pri sebi in pometati pred svojim pragom. Naš narod bo imel svetlo prihodnost le takrat, ko se bomo zavedali, da je treba mladim generacijam z vzgojo in trdim delom pokazati, kako najprej zmagujemo nad samim seboj in kako lahko le z dobroto,  drugačnim gledanjem in prizanesljivostjo ustvarjamo nove razmere, v katerih se bodo mladi počutili doma in bodo pripravljeni sodelovati.
Naslednji korak je v tem, da začnemo podirati ograje drug pred drugim. Privatno in zasebno nas je tako priklenilo nase, da več ne poznamo drug drugega in zato vsakdo vidi le svoje probleme in koristi. To je rakasta rana, ki je napadla naš narod, da nimamo vizije, kaj bi pravzaprav radi dosegli. Ko smo se osvobajali smo imeli neko vizijo prihodnosti, zdaj pa te vizije ni več. Politika gre neko svojo smer, gospodarstvo svojo, s kulturo se nihče ne ukvarja in na koncu bomo končali kot analfabeti.
In spet pristanemo pri konkretnih zgledih, ko smo kot kristjani lahko pokončni, dobrotljivi in prizanesljivi najprej doma, v okolju, kjer se čez dan največ časa zadržujemo. Morda je krivda za stanje, v katero smo zašli tudi v tem, da smo postali preveč popustljivi pri vzgoji. Otrok si mora nabrati toliko in toliko izkušenj, da se bo lahko svobodno odločal in bo sposoben skrbeti za svojo družino. In prvi zgled so mu starši in domači. Mi se lahko izgovarjamo, da šola ni več vzgojna, vendar šola ne more nadomestiti staršev, ki s svojim zgledom in vplivom otroka usmerijo v pravo ali pa v napačno smer. Če jaz kolnem, bo klel tudi otrok, če sem se jaz sposoben zadržati v izpadih jeze, bo to sposoben tudi otrok, če sem jaz prizanesljiv in pripravljen podati roko sprave, bo to sposoben narediti tudi otrok, če se jaz doma dobro počutim in sem z veseljem v krogu družine, bo tudi otrok čutil, da je dom tam, kjer se imajo radi in so veseli drug drugega.
»Tvoj neminljivi duh je v vsem!« nam je danes govoril pisatelj knjige Modrosti. Treba si bo vzeti čas, da bomo tega duha odkrivali. Treba je izbrskati vse dobro in lepo, kar nosimo v sebi in to pokazati drugim. Za napake se ni treba truditi, to odkrijemo takoj. Vso energijo je treba usmeriti v dobro in pozitivno, ki je v nas, pa bo nastopil drugačen čas, najprej za nas same, ker bomo bolj zadovoljni s samim seboj in s tem, koliko dobrega smo sposobni narediti drugim. Naj Bog blagoslavlja vsa naša prizadevanja, da bomo vsak dan vedno znova odkrivali, kako lepo je biti kristjan.
župnik Branko Balažic, SDB

argaiv1707

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information