natisni
PDF

32. navadna nedelja – C Enaki so angelom in so božji otroci - Branko Balažic

Kaj nas čaka po smrti? To sprašujejo že otroci v drugem razredu. Vprašanje je še bolj aktualno za stare, onemogle in tiste z neozdravljivo boleznijo: Kakšno je življenje onstran smrti?
Izraelci so mislili, da bo življenje po smrti podobno sedanjemu: še se bodo ženili in možile. Rodovne skupnosti bodo še vedno skupaj, ljudje bodo še naprej povezani po krvnih vezeh. Takšno razmišljanje je v ozadju vprašanja, ki so ga farizeji in pismouki postavili Jezusu: »Sedem jo je imelo za ženo: čigava je sedaj žena?«
Jezus je zavrnil takšno razmišljanje: to kar je zgolj prehodno ne more biti temelj oziroma osnova bivanja. Telesno življenje je omejeno z materialnimi, fizičnimi mejami, življenje v duhu, ki ga sedaj živimo le delno, lahko bi rekli, da ga zaznavamo le bežno, pa neskončno presega zemeljsko omejenost in krhkost.
»V nebesih se ne možijo in ne ženijo, ampak so enaki angelom in so božji otroci.« To je bil Jezusov odgovor na vprašanje. Naši rajni sorodniki so v nebesih božji otroci: nedolžni, prosojni, popolni, blizu Bogu. Božje otroštvo, ki ga prejmemo pri krstu je neke vrste vračanje nazaj, na začetek stvarstva, ko sta bila Adam in Eva v raju še nedolžna, ko sta uživala polnost življenja. Božje otroštvo je deleženje pri božji naravi, je življenje iz božje milosti, je okušanje bližine Boga. Lahko celo trdimo, da biti božji otrok pomeni biti svet.
Ne morem pozabiti zgodbe o Dominiku Saviu, ko ga je njegova mama pripravljala na prvo spoved in prvo obhajilo. Ta žena je znala svojim otrokom tako predstaviti lepoto svetega, nedolžnega življenja, da je Dominik jasno videl pred seboj, kakšno mora biti odslej njegovo življenje. Na dan prvega obhajila je zapisal v svoj dnevnik: »Rajši hočem umreti kot pa grešiti.«
Božje otroštvo lahko primerjamo le z otrokom v njegovih najzgodnejših letih, ko je še preprost, iskren, nepokvarjen in se zna smejati od srca. V teh letih za marsikaterega otroka uporabljamo izraz: »To je pravi angel.« Potem pa pride obdobje, ko se ta svet podere: otroci se spremenijo, postanejo nemogoči, kar se s starostjo vedno bolj stopnjuje. O mnogih odraslih govorimo, da so popolnoma pokvarjeni, polni zlobe in neusmiljeni.
Kaj se zgodi z nedolžnim otrokom, ki se na starost pokvari? Nasede skušnjavi sodobne kulture, ki ga zapeljuje s svojimi miki: »Kaj boš hrepenel po večnosti in polnem življenju, ki ga lahko dosežeš po sedemdesetih, osemdesetih in več letih življenja! To ti lahko pripravimo že sedaj, zakaj bi čakal tako dolgo in se zvijal od hrepenenja. Plačaj in boš takoj dobil!«
Vedno znova doživljamo, da nihče od nas ni obvarovan pred skušnjavo, ki sta ji Adam in Eva v raju podlegla. Noben ne more zanikati, da ne želi biti popoln in da to hočemo postati čim prej in brez velikega truda. To človekovo notranje stanje dobro poznajo oglaševalske agencije, ki znajo zaigrati na to struno in nas premamijo s svojimi izdelki. Človek pa, ki je od Boga vedno bolj oddaljen, je vedno manj dovzeten za to, kar je zanj resnično dobro.
»Pusti Boga pri miru. Kaj ti bo. Uživaj, saj samo enkrat živiš!« Kako privlačna je ta govorica: imeti na razpolago vse, kar ti srce poželi, ne biti na nobeno stvar sto odstotno navezan, da ti je ni težko zapustiti in se okleniti druge. To pravilo skušamo vpeljati v vsa področja našega življenja in pri tem zakonska skupnost naj ne bi bila nobena izjema. In zato slišimo, da se v Nemčiji zavzemajo za zakon, ki bi dovoljeval sedemletno poskusno zakonsko zvezo in če bi partnerja po tej poskusni dobi še vedno želela ostati skupaj, bi sledila zakonska zveza.
»V nebesih se ne bodo možili in ženile, ampak bodo enaki angelom in so božji otroci!« je rekel Jezus. Mislim, da je ta stavek neke vrste zaušnica vsem nam. Kaj smo vendar naredili, da smo se od tega ideala tako oddaljili. Nič se namreč ne naučimo od življenja, ki nas tepe in pušča nezadovoljne, da še vedno vztrajamo v tem, kar nam je v škodo, kar nas pogublja in potiska v nesrečo.
Verjetno je res v nas zamrlo hrepenenje po božjem otroštvu, pozabili smo na raj in si zato skušamo pričarati kraljestvo, ki bo po naši meri. Smo zato srečni? Če nismo, zakaj potem še vztrajamo v tem, kar nam ne prinaša pravega miru?
Dokler ne stopimo pred Boga in ga ne prosimo, naj nam pomaga, da bi bili drugačni, se ne bo zgodilo nič pomembnega. Samo Bog je pravo zagotovilo in garancija, da bo naše življenje lahko uspešno. Kajti, mi obračamo, Bog pa na koncu obrne, kot lepo pravi stari pregovor. In mislim, da je v tem prava resnica: lahko se na vse pretege trudimo uveljaviti svojo voljo, na koncu Bogu ostane zadnja beseda.
župnik Branko Balažic, SDB

argaiv1707

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information