natisni
PDF

6. Ljubezni se je potrebno učiti

Običajen delavnik tudi pri Praznikovih zaznamuje življenjski ritem. Luka se že pred sedmo uro odpelje v srednjo šolo. Jakoba in Ivano pelje v šolo največkrat ati preden gre v službo, včasih pa tudi mama, ki ima srečo, da si delovni čas lahko bolj prosto ureja. Hiša je nato prazna vse do druge ure popoldan.
Ko pride Ivana tokrat domov, jo čaka vesela novica. Velika bela zajklja s črnim gobčkom in črnimi ušesi je skotila šest mladičkov. Ivana je vsa navdušena tekala po hiši in razmišljala, kako bi razveselila pridno mamo zajkljo. Mama Mojca ji je dala malo mleka in skorjo kruha in že je tekla k zajčniku. Tudi Jakob je bil navdušen nad tem dogodkom. Trije njegovi zajčki in mala zajkljica so ljubosumno pogledovali v sosednjo kletko, nad katero se je zgrinjalo tolikšno veselje. A Jakob tudi nanje ni pozabil. Nabral jim je svežega regrata, potem pa jim dal še suho hrano.
Luka je prišel domov zamišljen in mu ni bilo preveč do razprav o novem zarodu. Sédel je za zvezke in se učil angleščine vse do šmarnic. Druščina, s katero se je dobil pri šmarnicah, mu je nekoliko razjasnila pogled. Zdelo se je, da si prizadeva, da bi verjel, da ni vse tako črno, a skrbi ni mogel pregnati.
Danes je družina rezervirala čas za pogovor pol ure pred večerno molitvijo. Z desetko rožnega venca in kesanjem bodo kot običajno odšli k počitku.
Sedejo k mizi. Tokrat začne pogovor mama:
»Za kaj se bomo danes pri večerni molitvi zahvalili Bogu?«
Jakob in Ivana sta enotna: »Za nove zajčke se lahko zahvalimo.«  
Jakob doda, da bo prosil, da bo tudi njegova zajklja imela vsaj šest mladičkov. Luka pa kar ne more pregnati slabega razpoloženja.
»Kaj pa je bilo v šoli, Luka, da si cel dan slabe volje?«, vpraša mama.
»Nič,« kratko odvrne. »Nič ni bilo.«
Mama zasluti, da je moralo biti nekaj narobe na zabavi in zato Luka raje molči. Toliko se je boril zato, da bi šel, sedaj pa bi verjetno razočaran moral priznati, da je bilo na zabavi vse skupaj bolj žalostno. Še enkrat poskusi: »So bili sošolci zgovorni glede zabave, kaj vse se je še dogajalo do jutra?«
»Ah,«  začne Luka, »Miha mi je že zjutraj rekel, da je še dobro, da sem odšel prej. Dva sošolca sta se tako napila, da nista vedela, kje sta in kaj počneta. Tudi nekaj sošolk je izgubilo glavo. Zjutraj je bilo v hiši kot po bitki. Pravzaprav od polnoči naprej ni bilo nič pametnega.«
Mama razume: »Verjetno te boli, da se to dogaja pri tvojih sošolcih in sošolkah. Če se ne znamo ničemur odpovedati, je žal tako, potem nobena stvar nima mere.«
Luka pa nadaljuje: »Saj to že razumem, seveda nima smisla, da se napiješ. Vendar pa si mi včeraj obljubila, da boš razložila, zakaj Cerkev vztraja pri tem, da dva ne spita skupaj, pa čeprav se imata rada in se nameravata poročiti.«
Mama skuša razložiti: »Z odpovedjo spolnim odnosom pred sklenitvijo zakona želi Cerkev dati ceno spolnosti in skupnemu življenju. Če bi delali vse, kar nam paše, bi postajali vedno bolj podobni živalim.«  
Pri zadnji besedi se ponovno zbudita Ivana in Jakob. Kaj ima mama proti živalim? Ivana se opogumi in vpraša: »Kaj je narobe z živalmi? Moja zajklja je že pridna.«
Mama se nasmehne: »Ja, ampak svojega moža niti ne pozna, je tako?«
»Seveda ne!«, se vključi Jakob. »Saj se ne znajo poklicati po imenu. Skupaj so, ko je za to pravi čas, kadar pa so sitni se grizejo in vsak gre v svoj kot.«  
»Ja,« prikima mama. »In tako se tudi parijo, ne da bi razmišljali o prihodnosti. Ko so godni, se parijo.«
»Saj s tem ni nič narobe,« je prepričana Ivana.
»Nič ni narobe, če se tako obnašajo zajčki, Ivana,« pojasni mama. »Zajčki se rojevajo in umirajo, ne da bi imeli kakšen višji cilj. Mi pa nismo skupaj kar tako, kot nam paše. Za nas je odnos neprestano prizadevanje, da drugega razumemo in se spoštujemo, da si odpuščamo in se drugega veselimo ...
Luka jo prekine: »Ja, ja ... Saj razumem, da je za prijateljstvo potrebno mnogo stvari. Ampak zakaj bi spolnost prišla na vrsto šele v zakonu?«
»Preprosto zato, ker nas je Bog tako ustvaril, da je spolnost krona odnosa,« odgovori mama. »Najprej je potrebno zgraditi tako trden odnos, da si lahko obljubimo zvestobo. Šele potem se lahko drugemu scela podarimo. Sicer bi bili bolj podobni zajčkom, ki niti ne vedo, ne s kom so se parili ne kdaj.«  
Sedaj poskusi še ata: »Luka, bodi pogumen, saj boš vedno globlje razumel, za kaj gre in tudi vedno bolj smiselno ti bo vse. Le naučiti se moraš reči da dobremu in ne slabemu. Ostalo počasi pride samo, tudi razumevanje takih stvari, kot je spolnost. A za to res potrebujemo veliko časa, verjemi mi. Tudi Marija, ki se je v tem mesecu še posebej spominjamo, je prav malo razumela, kaj Bog od nje pričakuje. Ker je pogumno rekla da Bogu, da darovanju, se je vsega počasi naučila.«
Luka, ki se rad druži s sošolko Lucijo, čuti, da ima ati prav. Zdi se mu, da ati ni govoril le o Mariji, ampak tudi o njegovi skrivnostni Luciji. Ne more ugovarjati, navdušen nad odpovedjo in darovanjem pa tudi ni. Morda je za danes najbolje, da vse izroči Bogu in Mariji. Jutri bo nov dan.

argaiv1753

Marija, vesela v darovanju, prosi za nas.

Naloga:
Ves teden si prizadevaj odpovedati se kaki malenkosti, ki jo imaš rad (sladkarijam, klepetu po mobitelu, novemu CD-ju …) in bodi bolj pozoren na potrebe svojih bližnjih.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information