natisni
PDF

9. Kako je v nebesih?

Ker je po dveh dneh spet posijalo sonce, je Ivano in Jakoba kar odneslo na travnik, Luka pa si je privoščil kratek izlet s kolesom. Toliko da se sprostijo, je rekla mama. Nato je bilo na vrsti delo po hiši in vrtu. Mama je dajala v stroj perilo, ki se je med tednom nabralo in ga ni uspel nihče oprati. Ivana je na sušilo obešala nogavice, Jakob pa je pobiral suho perilo in ga prinašal mami, da ga je zlikala in zložila. Luka se je držal obljube in je prišel domov pravočasno, da sta z atijem posadila paradižnike v rastlinjak, na prosto pa paprike. Potem sta pripravila še čebulček in česen ter ga pričela saditi. »Joj, ni bolj sitnega dela kot potikanje tega drobiža v zemljo,«  je zdihoval Luka; »zakaj tega ne bi naredila Jakob in Ivana?«  Že zdavnaj bi jo popihal, a kaj ko je ati vztrajal, da morata to delo končati, saj že zamujata skoraj za en mesec.
Hvala Bogu je danes praznik Gospodovega vnebohoda, zato bodo delo končali prej. Luka bi rad dopovedal staršem, da vendarle to ni tako velik praznik, da bi tudi on moral k maši. A ker je mesec maj, ni ničesar oddal. V maju bo cela družina hodila k maši in pika. No, saj bo zdržal. Zanimalo ga je tudi, kaj bo danes povedal župnik okoli nebes. Pomislil je, da je to, kar govori sošolec Miha o reinkarnaciji, vsaj toliko logično, kot tisto, kar običajno pove župnik o življenju po smrti.
A Luka pri maši ni dobil želenega odgovora. Zato se je odločil, da bo danes on zastavil vprašanje pred večerno molitvijo.
Ko sedijo za mizo, Luka izzove pogovor: »Zakaj Cerkev nasprotuje nauku o reinkarnaciji in govori o življenju v nebesih, saj o ničemer ne vemo nič trdnega?«
»Kaj pa je sploh reinkarnacija?«  se čudi Jakob.
Luka pojasni: »Danes sem pogledal na internet in našel približno tako razlago: Reinkarnacija je doma v indijskih religijah. Pomeni pa, da ob smrti duša vedno preide v drugo telo, dokler se ne reši iz neprekinjenega kroga ponovnega rojevanja. Bitja se tako dolgo ponovno rojevajo v svetu dobrega in zla, dokler se ne osvobodijo korenin zla.«
»In zakaj ti je ta misel tako domača, Luka?«  zanima atija.
»Saj mi pravzaprav ni,«  odgovori Luka, »Mihu pa tudi ne znam odgovoriti, ko me izziva glede obstoja nebes. Saj o nebesih ničesar ne vemo. Potem je enako mogoče to, da se človek večkrat rodi, vedno v drugačni podobi in stanju, mar ne?«
Jaz sem Ivana in nočem biti kdo drug!«  je odločna najmlajša.
»Prav imaš, Ivana,«  prevzame besedo mama. »Bog te je poklical v življenje po imenu, hoče, da si ti ti in ne kdo drug, pa naj bo to danes ali jutri, v tem življenju ali v življenju po smrti.«
Luka sitno odvrne: »Ženske … Vedno poenostavljate, ko so stvari zapletene. Kadar pa je nekaj tako enostavno, kot je obleči se za šolo ali službo, pa komplicirate!«
»No, malo ti dam tudi prav, Luka,«  se ati posmeje, »a priznati morava, da je Ivana modro ugotovila. Zakaj bi bili kdo drug, če nas je Bog ustvaril za veselje nad samim seboj?«
»No, prav. Tu se vdam, ampak tega, kako bo v nebesih, pa še vedno ne vemo,«  vztraja Luka.
Ati nekoliko pomisli, nato pa reče: »Župnik je danes lepo navedel apostola Pavla. Se spomniš?«
»Ne,«  odvrne Luka, »prav nisem mogel poslušati. Župnik je začel nekaj komplicirati in sem se popolnoma izgubil.«  
Ati pojasni: »Omenil je Pavlovo misel, ki pravi: 'Kar oko ni videlo in kar uho ni slišalo, to je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo.' Torej bo čudovito.«
A Luka sprašuje dalje: »Ampak kako? Saj nič ne vemo o tem.«
Ati odvrne: »Jezus je to lepoto pokazal ob spremenjenju na gori, kjer je bil tako čudovito lep, da je Peter hotel ostati tam in postaviti šotore.«
»Ampak jaz si še vedno prav nič ne predstavljam,«  je vztrajen Luka.
Sedaj poskusi še mama: »Se spomniš, za koga pravijo, da je v devetih nebesih? Poznaš koga, ki se včasih tako počuti?«
Sedaj se zbudita Ivana in Jakob: »Ha, midva veva za nekoga. Ti Luka si včasih, kot bi hodil mesečen okrog in ti mama pravi, da si v devetih nebesih.«
Luka v zadregi reče: »Spet sta pametna, kaj?«
»Nič slabega nočem reči,«  se mama nasmehne in nadaljuje: »Ko sva bila z Jožetom zaljubljena, se nama je čas kar ustavil. Takrat sem pomislila, da bi bilo lahko nekaj takega v nebesih. Ko si zaljubljen, nimaš občutka za čas in prostor. Ne veš, koliko je ura, ne kdaj si prišel domov. Veš samo, da ti je lepo. No, nekaj takega se mi zdi, da je mislil Pavel, ko je zapisal, da je Bog najlepše pripravil tistim, ki ga ljubijo.«
Luka se hitro vživi v mamine besede: »In to naj bi trajalo večno. No, to pa ni slabo.«
Ati Jože doda: »Mislim, da si nebesa pripravljamo že tukaj na zemlji, kadar si prizadevamo za ljubezen. Saj nam že takole, ko smo skupaj, ni slabo. In če Bog obljublja še več, mar niso to prava nebesa.«
»No,«  zaključi pogovor mama, »pa sedaj pri molitvi prosimo za oboje: da bi tisto najlepše ustvarjali že tu na zemlji in nato uživali v nebesih. Marija je nebesa tako polno živela, da jo je Bog v telesu vzel k sebi. Bog daj, da bi tja prišli tudi mi.«

argaiv1753

Marija, v vsej lepoti vzeta v nebesa, prosi za nas.

Naloga:
Nariši, kako si predstavljaš nebesa.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information