natisni
PDF

10. Pršut ali ribje meso

 

argaiv1061

Petek je. Luka in Jakob bi najraje vrgla torbe v kot, vendar je mama vztrajala, da naredita domače naloge še danes, sicer jih bosta delala v nedeljo zvečer. »Nedelja naj ne bo čas za domače naloge,«  je vztrajala mama. »Danes se še malo potrudita, pa bo vikend lepši. Jutri popoldan si vzameta še kakšno uro za učenje, pa bo nedelja res Gospodov dan, čas za molitev in počitek.«
Jakobu se ni ljubilo sedeti za zvezki. Vsakih pet minut je vstal in šel v kuhinjo gledat, kaj bo za kosilo. Luka je bil v dnevni sobi in ves čas so ga srbeli prsti. Segal je po mobitelu in čakal na kak SMS. Mama ju je bodrila, naj bosta pametna in v času kosila naredita, kar moreta, da bo potem več časa za drugo. A skušnjava je bila kljub temu ves čas na delu.
Končno je domov prišel ati, Ivana je pomagala pripraviti mizo in kosilo je bilo tu.
Po blagoslovu jedi zavzdihne Ivana: »Mama, zakaj spet ribja rižota!«
»Petek je in ob petkih jemo samo ribje meso,«  odvrne mama. »Ob petkih Cerkev vernikom nalaga zdržek od mesa in mi se kot kristjani želimo tega držati.«
Sedaj se vključi še Jakob: »V čem pa je razlika, ali je ribje meso ali piščančje. Meso je meso.«
»No, če je vseeno, zakaj pa je potem problem, da imamo danes ribjo rižoto?«  vpraša mama.
»Ker mi ni všeč!«  se še naprej zmrduje Ivana.
Mama jo skuša ustaviti: »Ivana, ali veš, česa se spominjamo ob petkih?«
Ivana pogleda Luka, naj ji pomaga. Sama nima trenutno prav nobenega odgovora v glavi. Samo ribja rižota ji ne diši.
Luka vskoči: »Ja, pač. Jezus je umrl na petek in vsak petek je spomin njegove smrti, vsaka nedelja spomin njegovega vstajenja.«
Mama vpraša: »Otroci, se vam ne zdi, da je to, ko se v spomin na Jezusovo trpljenje zdržimo mesa, pravzaprav najmanj, kar lahko naredimo v zahvalo za Jezusovo smrt za nas? Če Jezusu ni bilo odveč, da je umrl za nas na križu, tudi nam ne more biti odveč, da se odpovemo drugemu mesu.«
Ivana pa se še vedno ne ustavi: »Ampak meni ribja rižota ni všeč in je ne bom jedla.«  
»Ivana, ne trmari,«  reče mama odločno. »Malo boš vzela in pojedla kot vedno. Od tega te ne bo konec. Sladkarij namesto tega pa tudi ne boš dobila. Odpovedi se moramo učiti, če hočemo narediti kaj iz sebe. Če je vse pretežko, potem ne bo nič iz nas. Vsaka rast zahteva odpoved.«
Sedaj nadaljuje Luka: »To, da doma ne jemo mesa, še nekako sprejmem, ampak če gremo na pizzo v petek, pa res ne morem naročiti nekaj, kar mi ni najbolj všeč.«
V pogovor se vključi še ati: »Ja, Luka, logično razmišljaš. Kupovati nekaj, kar ti ni najbolj všeč, ni smiselno. Tudi biti lačen, ko imaš možnost jesti, v očeh tega sveta ni smiselno. Vendar se kristjani učimo odpovedi, da bi bili odprti za višje vrednote. Na pepelnično sredo in na veliki petek se samo enkrat do sitega najemo, pa bi se lahko večkrat.«
»Ampak doma še gre, v družbi in ko nas to še stane, je pa res nesmiselno,«  odvrne Luka.
»Saj ti ravno pravim, Luka, da je po logiki tega sveta nesmiselno,«  vztraja ati. »Tudi Jezusova smrt na križu je za ta svet nesmiselna, a to je Božja logika, logika, ki jo je Bog položil globoko v nas. Če hočemo rasti, se moramo učiti odpovedi, sprejeti tudi trpljenje, kadar je to potrebno.«
Sedaj vpraša še Jakob: »Ali zato tudi eno uro pred obhajilom ničesar ne jemo?«
»Da,«  reče mama. »Temu rečemo evharistični post. Namenjen je temu, da se bolje pripravimo na Božjo besedo in na Jezusa v posvečeni hostiji.«
Jakob zavzdihne: »Zakaj je vse tako zapleteno? In to samo pri nas. Pri Anžetu se z ničemer ne belijo glave. K maši ne hodijo, zato imajo več časa za televizijo. Uživajo, ko je pust in ko je velika noč, vmes pa se ne mučijo s postom in dodatnimi molitvami.«
Ati Jože razloži: »Res, na videz si grenimo življenje z nepotrebnimi stvarmi. Vendar je to le na videz. Če hočemo v sebi izklesati Božjo podobo, je odpoved nujna. Lahko živimo bolj površno, a sreča je v globini. Tja pridemo le z naporom, brez tega pa ne bo šlo. Eden od treh glavnih pripomočkov za poglabljanje življenja v veri je post.
»Kateri so pa še ostali? Je še kaj hujšega?«  vpraša Jakob.
»Molitev že dobro poznate, potem pa poleg posta ostaja še pomoč bližnjemu,«  odgovori ati.
Jakob pomisli: »Drugim rad pomagam, molitev in post pa … Še vedno prav ne razumem, zakaj naj bi ta dva bila zame dobra.«  
Ivana izrabi priložnost: »Tudi jaz ne razumem, zakaj se moram siliti s tole rižoto.«
A mama zaključi: »Verjamem, da se vama upira razumeti. No, bomo pa danes molili, da bi lahko sprejeli tisto, česar ne razumemo. Prosimo Marijo, da bi bili v iskanju odgovorov tako vztrajni kot ona. Ona svojega sina pogosto ni razumela, pa je vztrajala. Prosimo jo za pomoč.«

Marija, zgled vztrajne matere, prosi za nas!

Naloga:
Danes se odpovej mesu in še čemu, kar imaš najraje (računalniška igrica ali film na TV, sladkarijam…).

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information