natisni
PDF

11. Oh te dolge molitve

Luka je že kar večkrat nakazal, da ga vse bolj vleče drugam. Kot da postaja dom nekoliko pretesen zanj. Ivana in Jakob ga dražita, kam se mu vedno mudi in zakaj se tako rad nadišavi. No, vsem je že jasno, da je Lucija tista, ki mu zasede večji del spomina v glavi. Ob sobotah, ko je ves dan doma, je to še posebno očitno. Vsako delo mu je odveč in najraje bi ves čas sedel pri računalniku in klepetal z njo.
Tudi danes je sobota in pri Praznikovih je bilo treba dopoldan pospraviti hišo. Atija ni bilo doma, ker je moral v službo. Mama je razdelila delo. Vsak izmed otrok je bil zadolžen za določeno opravilo. A namesto da bi se lotili dela, so uhajali vsak na svojo stran. Ivana je zunaj lovila metulje, Jakob se je želel izmuzniti na kolo, Luka pa za računalnik. Mami se je zdelo že kar nemogoče, da bi jih vse polovila in spravila k delu. Nič ni pomagalo, zato se je domislila kazni. »Dokler hiša ne bo počiščena, ne bom začela pripravljati kosila,«  je glasno oznanila.
Otroci so bili kmalu lačni in kazen je zalegla. Hitro so se lotili dela in kmalu je bilo vse pospravljeno. »Sedaj pa k učenju, dokler ne skuham,«  je rekla mama. Otroci so se godrnjaje odpravili v sobe. Če pa so se res tudi učili ... to je večje vprašanje.
Ati je prišel domov in kosilo je bilo na mizi. Zvečer bo ura že pozna, preden se bodo lahko zbrali skupaj. Luka bo namreč na srečanju mladinske skupine, ati pa je povabljen na praznovanje rojstnega dne k sodelavcu.  Danes se bodo zato pogovorili kar po kosilu. Po tem bodo zmolili še desetko rožnega venca.
Bojno razpoloženi Jakob se začne pritoževati. »Zvečer bomo pri šmarnicah, potem bodo litanije, sedaj pa še rožni venec. Rožni venec je sploh dolgočasen, da je kaj.«
Luka ga podpre: »To je res, čemu rožni venec?«
Jakob nadaljuje še bolj vročekrvno: »Če se pri litanijah spreminjajo vsaj vzkliki, je rožni venec ves čas isti. Ponavljamo iste zdravamarije, ki jih ni konca.«
Ati Jože se čudi: »Kaj pa je bilo danes, da sta tako našpičena?«  
Mama Mojca pove: »Oh, prav nič se jim ne da že ves dan. Tako naporen dan je za mano. Celo dopoldne sem se morala pregovarjati z njimi. Luka bi bil za računalnikom, Jakob bi se vozil s kolesom, celo Ivano je bilo treba loviti okoli hiše. Ne vem, ali je polna luna ali kaj drugega. Nekaj zagotovo ni v redu. Mogoče bo že jutri deževalo.«
»Mama, saj smo vse pospravili!«  ugovarja Jakob.
»Seveda. A šele ko ste postali lačni in ste vedeli, da mislim resno, da ne bo kosila, če ne pospravite,«  pove mama.
Ati sprašuje: »Kosilo smo pojedli, lačni niste, zakaj pa je zdaj problem zmoliti ubogo desetko rožnega venca?«
Jakob sitno odvrne: »Samo pri nas toliko molimo!«
Mama Mojca maje z glavo in pravi: »Da,  pri nas je vedno najhuje. Včeraj je bila krivica post, danes molitev, jutri bo krivica pomagati sosedi... Same krivice!«
A Jakob se ne ustavi: »Molitev, molitev, molitev, kaj ko bi imeli malo počitnic od vsega tega?«
Luka se strinja z njim: »Saj res, kaj ko bi kakšen teden malo počivali? Namesto rožnega venca raje poglejmo film.«
»Ena desetka pa res ne bo za en film,«  odvrne mama.
»Ampak zakaj rožni venec. Res je naporno, mama,«  se Luka smili samemu sebi.
Atu se zdi, da pogovor ne pelje nikamor. Pogleda Luka in vpraša: »Kako je pa pri Mihu? So se stvari doma uredile?«
Luka skloni glavo: »Miha je vsak dan bolj obupan. Starša sta se odločila za ločitev.«  
Po kratki tišini pravi ati: »Otroci, se vam ne zdi, da je molitev za Miha in njegovo družino resnično potrebna. Mar ni najmanj, kar lahko zanje naredimo, to, da zmolimo eno desetko.«
»Zakaj bi ponavljanje nekih obrazcev pomagalo?«  dvomi Luka.
Ati odvrne: »Luka, ne vzemi za slabo, ampak koliko SMS-ov si pošljeta na dan z Lucijo. So res vsak dan drugačni? Koliko časa klepetaš z njo za računalnikom, saj sta si vse že stokrat povedala.«
Luka ugovarja: »To je drugače. Z njo mi je lepo in nikoli ne zmanjka tem za pogovor. Pri molitvi pa se nič ne zgodi in ponavljamo ene in iste obrazce. Ko bi molili s svojimi besedami, bi bilo mogoče drugače.«
Toda ati vztraja: »Verjetno ti ne bo težko priznati, da je največja razlika v tem, da si z Lucijo rad in ti klepet z njo ni odveč. Z Bogom pa ne veš, kaj bi počel.«
»Seveda, dobesedno ne vem, kaj naj počnem,«  se Luka končno strinja z atijem.
»Saj te razumem,«  se vključi mama. »Tudi sama se včasih sprašujem, koliko so vredne moje molitve, ko mi misli med molitvijo uhajajo k vsakdanjim stvarem: kaj bom skuhala, kaj moramo kupiti, kdaj moram naslednji dan iskat enega ali drugega... Potem skušam vse to izročati Bogu. Nekako se umirim, ko pomislim, da je Marija delala isto. Vsakodnevne skrbi je izročala Bogu, potem je zmogla vse nositi.«  
»Mislim, da smo vsi na istem,«  doda še ati. »Saj ima vsak svoje skrbi. Če jih v rožnem vencu izročamo Bogu in prósimo Marijo za pomoč v različnih skrivnostih, nam je vseeno lažje zaupati, da bo vse dobro.«
»Torej ni narobe, če smo z mislimi drugje?«  zanima otroke.
Ati Jože odvrne: »Z mislimi se skušajmo vračati k Bogu in pred njega postavljati vse, kar živimo. Bog nam bo pomagal, Marija pa bo prosila za nas.«

argaiv1061

 Marija, vztrajna v molitvi, prosi za nas.

Naloga:
Zmoli desetko rožnega venca in prosi Marijo, da bi vedno rad molil.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information