natisni
PDF

12. Da bi bili eno …

 

argaiv1753

Tudi nedeljsko jutro ni vedno enako. Včasih porabi mama ogromno energije za to, da spravi otroke pokonci, drugič te težave ni, se pa namesto tega z Ivano in Jakobom pregovarja, kaj bosta oblekla in obula. Tako je bilo tudi danes. Mama je skušala Ivani dopovedati, da jo bo v oblekici zeblo, a Ivana je vztrajala, da jo hoče imeti in pika. Jakob bi šel k maši najraje v kavbojkah in supergah, s katerimi se vsak dan podi po travniku. Pregovarjanja ni bilo konca, dokler se ni vmešal ati in brez mnogih besed ukazal, naj se uredita tako, kot pravi mama.
Ko so prišli k maši, je bila bitka že pozabljena. Jakob je pohitel v zakristijo, kjer se je oblekel za ministriranje, ati in Luka sta šla na kor, saj pojeta v župnijskem mešanem zboru, Ivana in mami pa sta v miru sedli v klop.
Ko je Jakob s svojim sošolcem Janom pozvonil pri zakristijskih vratih, se je oglasil mogočen zbor. Tudi orgle so lepo zadonele. Kadar je bilo zunaj še prijetno sonce kot danes, je cerkev v čarobni barvi vitražev kar zaplesala. Harmonija vseh sodelujočih in čudovita svetloba sta dajali vtis, da vse razume nedeljski evangelij, v katerem Jezus svoje učence spodbuja, naj bodo eno. A kako biti eno doma, v družini, v vsakodnevnih skrbeh in naporih? To je vprašanje, s katerim želi mama tokrat izzvati družino.
Pri kosilu vpraša: »Jezus nas vabi, da bi bili eno. Kako razumete to povabilo?«
»Jaz tega sploh ne razumem,«  prizna Ivana. »Kako naj bomo eno, če nas je več?«  
Mama pojasni: »Jezus hoče reči, naj bomo enih misli. Zjutraj si trmarila, da boš oblekla oblekico, jaz pa sem ti dopovedovala, da je prehladno. Jezus želi, da iščemo, kaj je resnično in dobro ter tako pridemo do enosti.«
Ivana ugovarja: »Kako naj misliva isto, če je meni všeč oblekica, ti, mama, pa praviš, da moram obleči kaj toplejšega?«
»Res misliš, da bi bilo dobro, da bi oblekla tisto lahko oblekico?«  vpraša mama.
»Ne, ampak všeč mi je, zato bi jo oblekla, saj ni tako mrzlo,«  se Ivana noče predati.
A mama vztraja: »Ivana, samo če smo pripravljeni iskati resnico, pridemo skupaj. Če delamo, kar nam ustreza, ne bomo našli skupnega jezika.«
Sedaj se v pogovor vključi še Luka: »Ampak če hočemo, da bomo enih misli, mora vedno nekdo popustiti in se podrediti.«  
»Kako to misliš, Luka?«  zanima mamo.
»Lepo,«  odgovori Luka, »vedno imate prav starši, učitelji, župnik in drugi odrasli. Če se vam otroci podredimo, smo enih misli, drugače pa ste jezni.«
Mama se ne strinja: »Ne, Jezus ni želel, da bi se podrejali drug drugemu. Vsi skupaj bi morali iskati, kaj je resnično in dobro.«
»To je nemogoče!«  vzklikne Luka.
Mama še enkrat poskusi: »Luka, ali ti je v zboru krivično, da moraš peti tako, kot hoče zborovodja?«
»Ne, saj bi bilo grozno slišati, če bi pel vsak po svoje,«  odvrne Luka.
»Bog želi, da bi bili tudi naši odnosi v iskanju takšne uglašenosti, kot jo išče zbor. Zborovodja v našem življenju je Bog, mi vsi pa smo poklicani, da ga razumemo prav. Če ga razumemo in tako tudi živimo, potem postajamo vedno bolj eno,«  razloži mama.
Jakob je vesel, da končno razume: »In pri ministriranju je enako. Samo če smo vsi pri stvari in si prizadevamo biti usklajeni, je lepo.«
»Res je,«  prikima mama, »to je edinost, v kateri potem vsi uživamo. Tako je biti pri maši, kjer smo vsi resnično povezani v iskanju edinosti, prav prijetno. Še sonce je igralo isto melodijo skozi barvna okna.«
Ati Jože doda še svoje razmišljanje: »Ob današnjem evangeliju sem razmišljal, kako hudo je tam, kjer edinosti ni. Priznam, tudi sam Mojco včasih težko razumem in potrebujeva tudi kakšno hudo uro, da ugotoviva, kaj je res in kaj ne, kaj je dobro in kaj slabo. A pomislil sem, kako hudo mora biti tam, kjer se nesoglasje nikdar ne konča.«
Luka se nekoliko zamisli: »Tako je očitno pri Mihu. Pri njih vsak trdi svoje in prepirov ni konca.«  
Ati Jože povzame: »Če torej vzamemo Boga zares, tistega edinega pravega zborovodjo, potem počasi že pridemo do skupnega jezika. Če pa na mesto Boga stopimo sami, je hudo. Mislim, da se premalo zavedamo, kako lepo je, da imamo istega nebeškega Očeta, istega brata Jezusa in da lahko iščemo isto resnico.
Mama doda: »Marija je v sebi verjetno čutila neskončen mir, ker se je popolnoma predala Bogu. Tudi v tem nam je lahko priprošnjica.«

Marija, čudovito ena z Bogom, prosi za nas.

Naloga:
Skupaj z družino razmislite, kako bi se lahko še bolj povezali in postajali eno (družabne igre; skupaj specite pizzo; večerna molitev in prepevanje …). Eno od idej uresničite že danes.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information