natisni
PDF

14. Vera – navada ali osebna odločitev

Živahno razpoloženje je pri Praznikovih nekoliko zaustavila mamina slabost, ki se kar ne neha. Zaradi nosečnosti je ves čas utrujena in slabotna. Kaj hoče, ni več tako mlada, kot je bila pri Luku. Morala bo delati z mislijo, da vsega pač ne zmore sama.
Dan je tokrat mirno potekal. Otroci so se pridno lotili učenja in se mirno igrali skupaj. Večer je bil kar naenkrat tu in z njim šmarnice. Čeprav se mama ni počutila najbolje, je vseeno šla k maši. »Delati ne morem,«  je pojasnila otrokom, »sedim in poslušam pa lahko.«  
Cerkev je bila tokrat precej bolj polna kot običajno. Pri maši so bili tudi otroci, ki bodo na prvo nedeljo v juniju prejeli zakrament svete birme. Z njimi je bilo nekaj staršev in botrov.
Če je bilo v nedeljo med bogoslužjem čutiti povezanost vseh sodelujočih, je bilo tokrat ravno nasprotno. Nekateri botri in otroci so se med mašo ves čas ozirali levo in desno, kot bi ugotavljali, če so prišli na pravo mesto. Pri obhajilu je izgledalo, kot bi se nekateri odpravili k bankomatu, po maši pa kot da se je večina oddahnila, da je neka obvezna prireditev končana. Na poti domov se odvije pogovor, ki ne more mimo vzdušja v cerkvi.
Ati Jože začne: »To kar se dogaja pri letošnji pripravi na birmo, pa res ne pelje nikamor. Če smo včeraj govorili o tem, da ne smemo nikogar siliti k veri, bi tudi ne smeli dopustiti, da gre k birmi nekdo, ki s tem zakramentom in vsemi drugimi ne ve, kaj bi počel,«  reče skoraj jezno.
»Mama, zakaj pridejo k maši ljudje, ki jim ni do tega?«  zanima Ivano. »Saj bi bili lahko doma.«
»Dobro vprašanje, Ivana. Zakaj so bili danes mnogi na pripravi za birmo in pri maši, če jim ni do zakramentov?«  se sprašuje tudi mama.
Luka pa reče: »Saj je jasno, zakaj. Večina mojih sošolcev je šla k birmi zaradi bogatih daril. Nekateri od takrat naprej niso nikoli več prestopili praga naše cerkve.«
Jakob vpraša: »Kaj pa naj bi bilo pomembno v pripravi na birmo?«
»Gre za prejem Svetega Duha,«  pojasni ati. »Se spomniš, kdaj so ga učenci prejeli?«
Jakob pohiti z odgovorom: »Na binkošti, petdeset dni po Jezusovem vstajenju,«  reče ponosno.
Ati nadaljuje: »Če so učenci pred Jezusovim trpljenjem dvomili in se obotavljali v hoji za Jezusom, jih je prikazovanje po vstajenju prepričalo, da njihov Učitelj živi in da je imel prav. Njihovi dvomi so se umaknili in vedno bolj so bili prepričani, da morajo za Gospoda dati življenje. Potrditev v Svetem Duhu jim je dala moči, da so odšli po svetu in oznanjali, da Gospod živi.«
Mama dopolni razlago: »Vendar je bila pot do vere tudi pri apostolih strma in dolga. Ni šlo z lahka. Potrebna je bila molitev. Apostoli so po vstajenju ostali zaprti v dvorani zadnje večerje in skupaj z Marijo čakali, kaj se bo zgodilo. A niso le čakali, molili so.«
Ati Jože se ob zadnjih besedah zamisli: »Saj to je morda najbolj boleče, da so danes v cerkvi večinoma vsi samo čakali, niso pa molili.«
Luka se strinja: »Zame je to nesmisel, da nekdo pride brez vere v cerkev in čaka, da bo prejel nek zakrament.«
»Jezus je zaradi tega gotovo žalosten,«  razmišlja Ivana.
»Tudi jaz mislim, da ga taka drža boli,«  pritrdi mama Mojca. »Verjetno je prav, da se vprašamo, kaj lahko naredimo mi. Nevarno je, da bi obsojali druge in se zgražali nad njimi. Mi sami se moramo vprašati, ali naredimo vse, kar Bog od nas pričakuje.«
Jakob pomisli in pravi: »Jaz sem se trudil, da bi kljub nemiru v cerkvi zbrano ministriral.«
»Jaz sem molila,«  pohiti Ivana.
Luka pa prizna: »Mene je pa vse jezilo, pa tudi nerodno mi je bilo, ker sem imel občutek, da sem za mnoge čuden, ko hodim k šmarnicam.«
»Morda moramo prav na tem narediti več,«  jih spodbudi ati Jože in doda: »Tudi meni je bilo neprijetno, pa bi moral biti ponosen, da sem kristjan in da imam rad Boga.«
Mama se strinja: »Meni se je dogajalo nekaj podobnega. Potem verjetno še nismo tam, kjer so bili apostoli po binkoštih. Marija je bila vedno pokončna, tako pod križem kot na binkošti. Vsem nam tega poguma primanjkuje. Prosimo Marijo za starše, botre in birmance, da bi vzljubili Boga in si želeli njegovega Duha. Za nas pa, da bi bili pogumne priče Jezusovega vstajenja.«

argaiv1933

Marija, pogumna priča Gospodovega vstajenja, prosi za nas.

Naloga:
Na list napiši ali nariši, kaj Bog pričakuje od tebe (vestno opravljanje domačih nalog,  pospravljanje …).

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information