natisni
PDF

15. Po pizzi k obhajilu?

Zaradi mamine slabosti in bližajočega se konca šolskega leta je pri Praznikovih zadnje čase kar napeto. V šoli pritiskajo s preverjanjem znanja, pa tudi doma je veliko dela: opravíla na vrtu, skrb za zajčke, pomoč pri kuhanju in pospravljanju hiše ... Prostega časa ostane le malo. Luka to še posebej jezi. Rad bi bil z Lucijo, starša pa ga kar na prej opozarjata, naj ne pozabi na šolo in druge obveznosti. Le kako naj mu uspe vse to združiti?
O Luciji Praznikovi še ne vedo kaj dosti, saj je Luka glede nje še zmeraj precej skrivnosten. Skrbi ga, da je ne bi sprejeli. Po drugi strani pa bi jo rad čimprej predstavil domačim. Zadnje čase je veliko razmišljal o tem, kako bi vse skupaj izpeljal, da bi bilo čim manj zadrege. Danes je bil zadolžen za kuhanje kosila, saj je mama spet obležala. A lepše bi mu bilo preživeti popoldan z Lucijo. »Kaj pa, če jo povabim, da skupaj spečeva pizzo?«  je pomislil. »To bi bila dobra priložnost za bežno srečanje z domačimi. Pri kosilu bo njihovo pozornost pritegnila slastna pizza, sam pa bom tako lažje skril svojo zadrego,«  je sklenil Luka in o tem spregovoril še z Lucijo. Ta je bila nad predlogom navdušena. Veselila se je, da bo spoznala Lukovo družino, priprava pizze pa ji gre tudi dobro od rok. Tudi doma so bili zadovoljni s predlogom; jedli bodo pizzo in hkrati spoznali skrivnostno Lucijo.
Peka pizze je dobro potekala. Lucija je bila v kuhinji živahna in sproščena. Bolj v zadregi pa je bil Luka, ki se je bal, kako jo bodo sprejeli njegovi. A strah je bil odveč. Ivana je v njej takoj našla starejšo sestro, Jakob ji je ponosno pokazal zajčke, mama pa se je z njo hitro zapletla v sproščen pogovor okoli šole in testov. Ati je prišel do besede šele, ko je bila pizza na mizi in je lahko pohvalil dobro kosilo.
Luku odleže, ko vidi, da so vsi v hiši veseli Lucije. Popoldan je čudovito uspel, a kmalu bo treba k šmarnicam. Luka razmišlja, kako bi se temu izognil. Pri mizi previdno vpraša: »Danes sem razmišljal, da ne bi šel k šmarnicam in bi ostala z Lucijo doma. Konec tedna pišemo test iz matematike in se lahko skupaj učiva. Ko pridete od maše, bo mama prišla po Lucijo.«
»Te čisto razumem Luka, da bi bilo obema najlepše, če bi lahko sama ostala doma in se učila,«  odvrne mama. »Ampak v začetku maja smo se odločili, da bomo prav vsak dan pri šmarnicah, zato moramo vztrajati.«
»Že,«  odgovori Luka, »a takrat nismo pomislili, da bo proti koncu meseca v šoli vse bolj napeto in bo zmanjkovalo časa za učenje.«
»Luka, verjetno sedaj ni glavno vprašanje učenje, ampak da se ti ne da k šmarnicam,«  reče ati. »A tudi tam bosta z Lucijo skupaj.«
Luka se znajde v zadregi, ker je ati zadel bistvo. Res se mu ne ljubi k šmarnicam. Pa saj tudi Luciji šmarnice ne pomenijo dosti. V njeni družini hodijo k maši bolj iz navade. Tudi nekateri sošolci mu pravijo, da je hoditi k maši neumno.
Vse bolj ga jezi, da je tako prijetno razpoloženje ob pizzi pokvarilo to premlevanje okrog maše. Prav tega mu je še manjkalo.
Odločno pravi: »Po pravici povedano, res ne vem, zakaj bi šel prav vsak dan k maši in k šmarnicam. Nedeljska maša je čisto dovolj. Poleg tega pa se sošolci norčujejo iz mene, ker hodim redno k obhajilu.«
Ivana bi rada z Lucijo še kaj klepetala, zato je čakala na priložnost, da tudi sama kaj pove. Sedaj pa ti zapleti okrog šmarnic in maše. Izkoristi priložnost in doda: »Jaz si pa tako želim k šmarnicam. Tudi k obhajilu bi rada šla, pa smem dobiti samo križec.«
Jakob ji reče: »Ivana, ne zapletaj še ti tega pogovora. Ko boš šla k prvemu obhajilu, boš tudi ti lahko prejela sveto hostijo, prej pač ne smeš.«
Sedaj se v pogovor vključi še mama: »Da, tisto česar ne moremo ali ne smemo, bi tako radi, ko pa nam je nekaj dovoljeno, pogosto ne znamo ceniti. Luka, saj te razumem, da ti je bolj prijetno biti skupaj ob pizzi kot v cerkvi, vendar prvega ne bo, če se ne bomo prizadevali za drugo.«
»Kako to misliš?«  zanima Luka.
»Jezus pravi, naj ne živimo samo od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz njegovih ust. Brez Božje modrosti bosta tudi z Lucijo težko gradila vajin odnos,«  odvrne mama.
Ati Jože doda še svojo misel: »Jezus pravi celo, da kdor ne bo užival njegovega telesa, ne bo imel življenja v sebi. To je zame težko razumljivo, a vidim, da sem veliko bolj umirjen, če si vzamem čas za mašo in grem k obhajilu, kot pa če vse to pustim ob strani.«
A Luka je še naprej nejevoljen: »Vse to je zame preveč abstraktno. Kako se more Bog dati v hrano. Čemu le?«
»Rad bi nam bil blizu,«  odgovori mama. »Tako kot se povežemo ob skupni mizi in na primer danes ob pizzi, tako se povežemo med seboj in z Bogom ob oltarju in pri skupnem prejemu svetega obhajila.«
Ati Jože pogleda na uro in reče: »O vsem tem bi se morali pogovarjati cel večer, pa bi še ostala vprašanja. A vsak čas bomo morali k maši. Prav na kratko lahko rečem, da se Bog daje v hrano, ker bi bil rad z nami. Ko imamo nekoga radi, tudi rečemo, da bi ga kar pojedli. Radi bi bili scela z njim. To hrepenenje Jezus razume in nam prihaja naproti.«  
Sedaj se opogumi še Lucija: »Midva z Lukom bi vseeno rada ostala doma in se učila.«
Ati Jože odvrne: »Danes smo bili veseli, Lucija, da si prišla k nam in smo bili lahko skupaj pri mizi. Ker vama želim, da bi vajin odnos rastel in ne ostal samo pri pizzi in učenju, ampak bi ga tudi poglabljala, se vseeno potrudita in vzemita premislek o maši in obhajilu zares. Bomo že še kaj rekli o tem. Če se bosta oddaljila od vere, ne bosta ničesar spoznala. Potrudita se!«
»Lucija, vidiš, takole je pri nas. Težko kaj oddaš,«  reče Luka.
»Pri nas pa sploh nič«, se nasmehne Lucija in nadaljuje. »Ampak tudi takšnega pogovora pri nas ni nikoli. Meni je bilo lepo, da smo skupaj pojedli pizzo in poklepetali. Navsezadnje me ne bo konec, če grem k maši. Bova pa še tam malo skupaj.«

argaiv1061

Marija, pomoč v naši neveri, prosi za nas.

Naloga:
Odslej bodi bolj pozoren, kako pristopaš k obhajilu. Prosi Marijo, naj ti da močno vero, da je v hostiji res navzoč Jezus.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information