natisni
PDF

16. Kaj sledi hudi uri?

 

argaiv1933

Ko se pritiski v šoli stopnjujejo, napetost pri Praznikovih narašča. Luka in Jakob stresata svojo sitnost drug na drugega in če pride mimo Ivána, dobi pogosto še ona svoj delež. A nekako še gre, dokler so sitni samo otroci. Večji problem nastane, če prideta iz službe sitna tudi starša. In danes se je pri Praznikovih zgodilo prav to.
Ati je bil tisti, ki se je vrnil domov ves napet. Vse ga je jezilo. Ko je stopil v hišo, so otroci ravno kričali drug na drugega. Jezno jim je ukazal, naj se takoj umirijo. Mojca se je razveselila moževega prihoda. Želela se mu je malo potožiti, kako je služba zaradi nosečnosti zanjo naporna in kako utrujena se vrača domov. Morda bi ji lahko pomagal dokončati kosilo, medtem pa bi se lahko kaj pogovorila. A Jože je šel kot burja skozi kuhinjo, ne da bi jo sploh pozdravil. Ustavil se je šele v dnevni sobi in skoraj ponorel, ker je bilo vse nastlano. »Lenuhi grdi, da mi takoj vse pospravite,«  je zavpil na otroke. Ko so pospravili, jih je jezno zapodil v otroške sobe in jim zagrozil, naj se ne prikažejo ven do kosila.
Ko je nastala tišina in so bili otroci v svojih sobah, je stopila k njemu mama Mojca. Hotela ga je potolažiti, zato mu je rekla, da vendarle ni tako hudo. Saj so otroci sicer kar pridni, včasih jim pač ne uspe. A to ga je le dodatno razdražilo. Osorno jo je odrinil in šel brez besed na vrt okopavat krompir.
Kosilo je minilo v tišini. Popoldan so otroci raje preživeli kar v svojih sobah, da ne bi še kaj letelo po njih. Računali so, da se bo ati do večera ohladil. A ko so po maši skupaj sedli za mizo, je bilo v zraku še vedno čutiti napetost.
Led razbije Ivana, ki pravi: »Danes so šli k prvi spovedi otroci, ki bodo letos prvič šli po sveto hostijo. Zakaj pa gre človek k spovedi?«
Jakob in Luka se namuzneta in si mislita, da je Ivana zadela v polno. Sedaj bi lahko zbodla atija in Ivani odgovorila, da je lepo in prav, če se Bogu in bližnjim opravičimo, če se na primer po krivem jezimo. A da ne bi bil zopet ogenj v strehi, sta raje tiho.
Ati Jože dobro ve, da ni bilo prav, da je tako stresel svojo jezo nad otroki in ženo. A zbrati pogum in priznati lastno neumnost, ni lahko.
Mama Mojca razume, da se je mož znašel v zadregi. Ve tudi, da mu je žal in da se bo opravičil. Le malo več časa rabi, da se bo opogumil. Zato je najbolje, če sedajle ona prevzame besedo. Pravi takole: »Ivana, saj o tem sva se že pogovarjali. Daj, poskusi sama povedati, kaj se zgodi pri spovedi.«
Ivana pomisli in reče: »Povedati moraš svoje grehe, kje si ga polomil, kje si se premalo potrudil, če si nagajal ali drugega užalil ... in po tem se pri kesanju Bogu za vse to opravičiš. Ampak saj to počnemo že sedaj, ko zvečer molimo kesanje. Zakaj je pa treba še k spovedi?«
Mama Mojca odvrne: »Preden pristopimo k obhajilu, preden se udeležimo Jagnjetove gostije, kot reče duhovnik pri maši, se moramo na to dobro pripraviti. K spovedi gremo, da bi bilo srečanje z Jezusom lepše. Saj veš, kako mučno je sicer sedeti skupaj za mizo, kadar se med sabo nismo uspeli spraviti.«
Ati Jože se nasmehne, saj mu je mama Mojca že položila besede v usta. Sedaj je nekoliko lažje začeti. Odkašlja se in reče: »Da, danes je bilo vsem malo zoprno pri kosilu.«
»Pravzaprav je bilo zelo zoprno in zelo napeto,«  ga popravita Luka in Jakob.
»No, vem,«  prizna ati Jože in nadaljuje: »Vem, da se moram opravičiti za današnje ravnanje. Žal mi je, da se nisem obvladal in sem stresal slabo voljo na vas. Včasih me stvari v službi tako razdražijo, da ne uspem najti miru. Potem je tako.«
Mama Mojca ga potreplja po rami in reče: »Vse je v redu, samo da se pogovorimo in pridemo zopet skupaj. In to je tudi eden od ciljev svete spovedi.«
»Kaj misliš s tem, mama?«  vpraša Jakob.
»Priznati svoje napake – to je prvi korak pri spovedi. Ko priznamo, da smo ga polomili, je že pol narejenega. Potem prósimo drug drugega in Boga odpuščanja ter sklenemo, da se bomo poboljšali.«
»Vendar kaj šteje spoved, če pa vedno ponavljamo ene in iste grehe?«  zanima Luka.
Mama Mojca odvrne: »Se ti zdi vseeno, ali bi se ati danes opravičil ali ne?«
»Seveda ne!«  pohiti Luka.
»No, tako je tudi s spovedjo,«  razloži mama. »Če grehe priznamo in se jih kesamo, lahko spet gradimo odnose naprej. Če jih ne priznamo, se prepad med nami in Bogom samo poglablja.«
»Spoved torej ni namenjena samo temu, da nekaj odložimo, ampak da začnemo znova,«  razmišlja Luka.
»Da,«  nadaljuje pogovor ati. »Če sebi in drugim ne priznamo, da smo ga polomili, ne moremo začeti znova. Cilj spovedi – pa tudi našega medsebojnega priznavanja napak – je v tem, da rastemo. Iz napak in grehov se moramo učiti živeti.«
Mama Mojca doda: »Ni najhuje, da grešimo. Najhuje je, če greha ne priznavamo. Ko pa ga priznamo, smo že na poti v novo življenje.«
Tudi Ivana sedaj razume. Ponosno pove: »Ko si priznamo, nam je spet lepo, kot včeraj ob pizzi. In zdaj razumem – prvoobhajanci so šli k spovedi, da bi bila gostija z Jezusom lepša.«
»No, pa danes zmolimo posebej zanje, da bi začutili lepoto odpuščanja pri sveti spovedi,«  predlaga mama Mojca.
Ati Jože pa doda: »In da bi svoje spodrsljaje in grehe zmogli priznati. To je včasih res težko.«

Marija, tolažnica v naših stiskah, prosi za nas.

Naloga:
Pomisli, kje oz. komu si v teh dneh storil krivico (zlagal sem se; bil sem užaljen; dražil sem drugega …). Iskreno se opraviči

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information