natisni
PDF

17. Ta bolezen ni za smrt

Ivana je zbolela. Luka jo je popoldan dražil, da se je prehladila zato, ker je spala bosa. Jakobu je bilo žal, da je obležala ravno danes, ko je njegova zajklja skotila mladičke. Sicer bi ji z veseljem pokazal naraščaj in se pred njo malo považil, da ima v štalici en repek več kot ona.
Mama je prišla iz službe nekoliko bolj zgodaj, da ne bi bila Ivana tako dolgo sama doma. Ker sta Jakob in Luka precej obremenjena s šolo, so se dogovorili, da bo danes mama kar sama skuhala kosilo in uredila perilo. Medtem ko je likala, se je Luka pričel smukati okoli nje, kot bi ga nekaj žulilo. Mama čisto namerno ni začela pogovora, saj se ji zdi pomembno, da se fant sam uči reševati svoje probleme. Vedno ne bo mogla ona skrbeti zanj.
Luka se je slednjič le opogumil in ji zaupal, da ne ve, kako naj stoji ob strani Mihu, ki se mora odločiti, pri kom od staršev želi po ločitvi živeti. Miha mu je povedal, da je zahtevo za ločitev vložila mami, ki da ne prenese več tega, da jo mož vara.
Mama ni vedela, kaj naj Luku reče o tako težki situaciji, kot je ločitev. Rekla mu je, da je zakon zahtevna stvar in brez prizadevanja obeh lahko v njem kmalu postane nevzdržno. Največ je vredno prizadevanje. Pogovor je navezala na včerajšnje vprašanje o spovedi in Luku ponovila, da je mogoče vse popraviti, če smo pripravljeni priznati drugemu svojo napako in če je v nas dovolj volje po novem začetku.
Popoldan je mirno minil. Ivani je bilo težko ležati v postelji in dolgčas ji je bilo, če ni bil vsak trenutek kdo ob njej. Tudi k maši ni mogla. Sklenili so,  da bodo tokrat zmolili v njeni sobi in se tam tudi pogovorili.
Sedaj je večer in družina je zbrana ob bolni Ivani. Ta je sicer že utrujena, a pri pogovoru želi biti zraven. Še več, danes ona začne s vprašanjem: »Mama, zadnjič je gospod župnik razlagal, naj pokličemo duhovnika, kadar je kdo doma bolan. Rekel je, da bolniško maziljenje ni za smrt, ampak za zdravje. Kaj ko bi ga poklicali, da bi me mazilil, pa bi ozdravela?«
Luka se nasmeje: »Ti bi kar župnika klicala, da te pozdravi, raje se dovolj oblači, da ne boš več zbolela!«
»No, Luka, ne draži je,«  odvrne mama. »Raje skušajmo odgovoriti na njeno vprašanje.«
Jakob je prepričan, da pozna pravi odgovor. Odločno reče: »Če smo bolni, moramo k zdravniku, če pa je kdo na smrt bolan, se pokliče župnika.«
»Ne, ni res,«  vzklikne Ivana. »Župnik je rekel, da je bolniško maziljenje tudi za tiste, ki niso na smrt bolni.«
»Ivana ima prav,«  reče Luka. »Saj bo v župniji ravno to nedeljo srečanje bolnih in ostarelih in bo župnik mazilil tiste, ki želijo.«
Jakob pa se pošali: »Saj res, Ivana, po tem te bomo pa kar tja peljali! Boš skupaj z osemdeset- in devetdeset-letniki dobila maziljenje.«
»Samo dražiš me,«  se jezi Ivana. »Jaz bi bila rada zdrava in če je maziljenje za zdravje, zakaj bi ga ne prejela. Ampak ne na srečanju ostarelih, daj no!«
Mama Mojca se vmeša: »Bolniško maziljenje je res molitev za bolnika, da ozdravi, vendar duhovnika ne kličemo prav pri vsaki bolezni.«  
»Ja, kdaj pa naj bi ga poklicali?«  zanima Ivano.
Ati Jože pojasni: »Ko je bolezen resna in se še posebej zavedamo, da je zdravje v Božjih rokah, takrat prósimo Boga v zakramentu bolniškega maziljenja. Seveda je vsaka bolezen in zdravje vsakega izmed nas v Božjih rokah, vendar za tvoj prehlad vsi upamo, da ne bo trajal dolgo.«  
Mama Mojca pove: »S prijateljico sva se pogovarjali, da bova prosili gospoda župnika za bolniško maziljenje, preden greva roditi. Nikoli ne veš, kako se bo končalo. Z maziljenjem ne želim prositi le za zdravje obeh, ampak tudi za to, da bi lahko zaupala, da je vse v Božjih rokah,«  še doda mama.
»Staro mamo je župnik mazilil, potem pa je kmalu umrla,«  se spomni Jakob. »Če se to večkrat dogaja, potem ni čudno, da se ljudje bojijo poklicati duhovnika.«
»Jakob, ljudje se smrti vedno vsaj malo bojimo,«  odvrne ati. »A če pred mislijo nanjo bežimo, nam ne bo nič lažje. Bolniško maziljenje nam pomaga tudi pri tem, da bi sprejeli smrt, če se bliža. Ko je umirala moja mama, mi je veliko pomenilo, da smo lahko vsi spregovorili o smrti, ki se je bližala. Z zaupanjem, da nas čaka večno življenje, se veliko lažje sprijaznimo s smrtjo.«
Mama Mojca doda: »Marija nam daje zgled pogumne žene, ki je znala gledati trpljenju in smrti v oči, ker je verovala v večno življenje. Pri tej večerni molitvi jo prosímo, naj nas opogumlja v bolezni.«
»Jaz jo bom prosila, da mi čimprej vrne zdravje,«  reče Ivana.
Ati Jože pa: »Prosimo tudi, da bi znali v pravem času poklicati duhovnika in ga prositi za bolniško maziljenje.«

argaiv1933

Marija, tolažba v naši bolezni, prosi za nas.

Naloga:
Prosi Marijo, naj te opogumlja in ti bo v tolažbo, kadar boš zbolel. V Marijino naročje izroči tudi vse bolnike, ki jih poznaš.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information