natisni
PDF

18. Kaj pridobiš, če se poročiš?

 

argaiv1061

Sobota je in Praznikove je zjutraj čakalo veliko dela. Treba je bilo prekriti streho na garaži, pospraviti in počistiti hišo ter urediti perilo. Po zajtrku je klicala stara mama in ponudila pomoč. Ona bi delala družbo Ivani in skuhala kosilo, stari ata pa bi lahko atiju pomagal zamenjati kritino. Otroci so bili ponudbe veseli, mama pa se je za pomoč zahvalila in odvrnila, da bodo zmogli tudi sami. Otroci so protestirali. Ivana, ki je morala zaradi včerajšnje bolezni počivati v hiši, je že računala, da se bo igrala z babico. Namesto dedka sta na streho morala fanta, ki bi jima bolj ustrezalo početi vse kaj drugega.
A tudi tokrat protesti niso zalegli. O mamini odločitvi lahko razpravljajo zvečer, zdaj je čakalo delo. Moška ekipa je bila en dva tri na garažni strehi. Kritina je bila slaba in škodljiva, zato so jo morali zamenjati. Zamenjati je bilo potrebno še nekaj desk, kar je zahtevalo več časa, kot so mislili. A ker je bil dan lep in ker so se slednjič vsi zagreli za delo, jim je uspelo končati do večera. Tudi glede pospravljanja in kuhanja se mama ni zmotila. Zvečer je bilo vse urejeno, pa še kruh je uspela speči za nedeljo. Veseli, da je delo lepo teklo in da so se kljub naporu imeli lepo, so se odpravili k maši. A tudi tu ni šlo brez protestov. »Tako pridni smo bili, zakaj moramo zdaj še k maši,«  so spraševali. Obljuba je obljuba, sta rekla starša in odšli so v cerkev. No, saj je bilo še zanimivo. Bila je poroka.
Po maši so se vrnili domov in povečerjali. Danes se bodo pogovora lotili takoj po večerji. Tako bo še dovolj časa, da si skupaj ogledajo dober film.
»Kaj pravite o današnji poroki?«  začne pogovor mama.
»Nevesta je imela zelo lepo obleko,«  reče Ivana.
»Ti pa tvoje oblekce,«  jo podraži Jakob in nadaljuje: »Meni se je malo vleklo. Hvala Bogu je bil župnik dovolj pameten, da nismo molili še litanij. Potem bi bilo vse skupaj tako dolgo, da bi imeli skoraj polnočnico,«  zavzdihne.
»Pa ste poslušali, kaj je govoril gospod župnik ali ste samo na uro gledali?«  hoče vedeti mama.
Luka odvrne: »Župnik je govoril o tem, da bo mož zapustil očeta in mater ter se pridružil ženi in bosta eno telo. A razlage nisem prav dobro razumel. Ne vem, zakaj je tako pomembno zapustiti starše. In tudi ne vem, zakaj sta danes zjutraj z atijem odklonila obisk starih staršev, ki bi nam prišel tako zelo prav. Gotovo gre spet za nek vajin princip.«
Mama Mojca reče: »Naj ti najprej odgovorim na vprašanje glede obiska mojih staršev. Vem, da te je to grizlo cel dan. Menila sva, da bomo glede na današnje načrte bolj povezani, če bomo sami, kot pa če bi prišla na obisk še stara mama in stari ata. Z njuno pomočjo bi delo sicer prej končali, a to nama ni bilo ključno. Bolj pomembno se nama zdi, da raste povezanost med nami.«
»Ampak jaz bi se prav rada igrala z babico,«  reče Ivana.
»Gotovo bi nam prinesla kakšne sladkarije,«  predvideva Jakob.
Luka pa nadaljuje: »Onadva bi bila pa tudi vesela, če bi lahko bila z nami. Imam občutek, da bo babica sedaj kar malo užaljena, ker si ji rekla, da bi bili danes raje sami.«
V pogovor se vključi ati: »Otroci, veste, da imava oba z mamo rada svoje starše, radi jih obiščemo ali povabimo na obisk. A za naju je vedno najpomembnejše, da gradiva trdno in povezano družino. Najprej moramo biti povezani mi, potem so na vrsti najini starši in ne obratno.«
Mama nadaljuje: »To je povezano s tvojim prvim vprašanjem, Luka, zakaj je župnik poudarjal, da se mora mož ločiti od očeta in matere. Čisto preprosto zato, da zmoreta ustvariti tisto edinost, tisto enost, ki si jo z zakramentom obljubita. Da bi ustvarila skupno družino, se morata osamosvojiti od svoje izvorne družine. Sicer bi vlekla vsak na svojo stran.«
Ivana ne sledi več. V mislih je pri nevesti. Zasanjano reče: »Ko bom velika, se bom tudi jaz poročila. Imela bom dolgo belo obleko in bom kot princeska. In še velik šopek, takega kot je imela danes nevesta.«
Jakob se smeje: »Oj tamála, ti pa že na poroko misliš. Po mojem je kvečjemu Luka tisti, ki naj bi mislil na to.«     
Luka ga grdo pogleda. Da bi prikril zadrego, vpraša: »Zakaj pa se danes mnogi ne poročijo in prav tako živijo skupaj ter imajo otroke?«
Mama malo pomisli in pravi: »Zakaj se mnogi ne poročijo, ti težko odgovorim. Lahko pa ti povem, zakaj sva se midva z atijem poročila.«
To pa zanima tudi Ivano. »Povej, povej,«  vzklikne.
Mama pove: »Oba sva čutila, da se imava zelo rada. To nama je bilo znamenje, da naju Bog kliče na skupno pot. Veselje nad tem sva želela deliti z drugimi in potrditi svojo odločitev z obljubo zvestobe.«  
»Ampak zakaj sta morala to storiti v cerkvi? Nekateri se poročijo tudi brez župnika,«  zanima Jakoba.
Mama odvrne: »Da bi bila najina obljuba trdna in bi zmogla v njej vztrajati do konca življenja, sva jo izrekla pred Bogom, ki naju je poklical na to pot, in pred Cerkvijo, v kateri živiva svojo vero.«
Ati Jože doda: »Poleg obljube je bila zame to tudi prošnja, naj nama Bog pomaga, da bova lahko zvesta drug drugemu tudi v trpljenju in težavah.«
Ivana zopet odplava. Svetlo pogleda mamo in vpraša: »Kakšno obleko si pa ti imela na poroki? Si imela dolgo vlečko?«  
Mama se nasmehne in reče: »Ivana, jutri je nedelja in popoldan lahko skupaj pogledava poročni album.«
»Komaj čakam,«  vzklikne Ivana.
»Jaz tudi,«  odvrne mama. »Rada se spominjam tega dneva. Zakrament zakona je velika milost. Misel na to, da je najina odločitev sklenjena pred Bogom, me opogumlja. Marijo vedno prosim, naj naju utrjuje na poti zvestobe.«  

Marija, čudoviti zgled zvestobe, prosi za nas!

Naloga:
Marijo prosi za milost in blagoslov pri izbiri pravega življenjskega sopotnika.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information