natisni
PDF

19. Prejmíte Svetega Duha!

Naporen delavnik in še sobotna delovna akcija sta zaznamovala nedeljsko jutro. Tako težko je bilo vstati. Mama je podražila zaspance, naj gredo k sveti maši prosit Svetega Duha, da bi ob nedeljskih jutrih imeli več življenja v sebi. Tudi pri oblačenju se je izkazalo, da bi bila pomoč Svetega Duha še kako dobrodošla. Vsak je imel namreč svoje mnenje o tem, kaj je primerna obleka za cerkev in to na tako praznični dan, kot so binkošti. Pa še birma je bila danes v župnijski cerkvi. Da je bila mera polna, so se prepirali, kje bo kdo sedel v avtu.
Ati je ugotavljal, da jim je Bog zmešal jezike. »Skrajni čas, da so prišle nove binkošti, da se jih Bog usmili ter jih ponovno napolni s pravim duhom,«  je mrmral sam zase in že malo nevoljen odpeljal do cerkve.
Slovesnost je bila lepa. Tudi sodelovanje birmancev in staršev je bilo veliko lepše od vtisa, ki so ga naredili na pripravi. Škof jih je spodbudno nagovoril. Kljub bolečini ob misli, da je to za mnoge začetek dolgega odmika od Cerkve, je bil vendarle praznik. Po maši so se Praznikovi usedli k mizi. Med kosilom se odvije pogovor o nedeljskem evangeliju in pridigi.
»Kaj vas je pri evangeliju danes najbolj nagovorilo?«  začne ati Jože.
»To, da je Jezus stopil skozi zaprta vrata,«  vzklikne Ivana.
»Meni pa je bilo zanimivo to, da se Jezus sploh ni jezil na učence, čeprav so ga v trpljenju vsi zapustili,«  reče Jakob.
Luka pa še premišljuje.
Mama ga vpraša: »Kaj pa je nagovorilo tebe, Luka?«
»Všeč mi je bila škofova pridiga o tem, da se življenje apostolov ni končalo ne pod križem ne za vrati, ampak da so po Jezusovem naročilu šli po svetu in povsod pripovedovali, da je biti Jezusov učenec nekaj lepega. Tisto navdušenje, s katerim je škof govoril, mi je dalo misliti. Pomislil sem, da je biti kristjan zame še vedno bolj breme, kot pa nekaj, nad čimer bi bil navdušen,«  razmišlja Luka.
»Jaz pa sem se počutil podobno kot učenci za zaprtimi vrati, ko sem ob pridigi razmišljal, kako je že tako majhna stvar, kot je nedeljsko vstajanje, huda preizkušnja našega življenja. Ta lenoba je res huda reč in gotovo ni od Svetega Duha,«  pove svojo misel še ati.
»Da, res je, Svetega Duha hitro zamenja kakšen drugi duh,«  se strinja mama. »Tudi tisto naše pregovarjanje, kaj bo kdo oblekel, mi je dalo misliti. Škof je poudaril, da so bili apostoli enih misli, ko so skupaj z Marijo molili.«
Ati Jože pokima: »Gotovo, molitev jih je povezovala, hkrati pa jim je prinašala Svetega Duha. Mi pa tako težko molimo.«
»Ati, samo da ne boš dodal še kakšne desetke,«  pohiti Luka. »Sem prepričan, da bo samo slaba volja in da Sveti Duh zato ne bo nič bolj deloval.«
»Ah, ti Luka, ti,«  zavzdihne ati. »Saj te razumem, da se ti ne da, ampak če ti bo molitev samo v breme, boš težko prišel do navdušenja, o katerem si malo prej govoril.«
Pogovor med njima prekine Ivana: »Meni je bilo všeč, da je škof omenil, da ni narobe, če nas je strah. Saj je bilo strah tudi učence in Marijo.«  
»Ampak ko so prejeli Svetega Duha, je strah minil,«  pove Jakob. Na to pogleda Luka, mamo in atija ter vpraša: »Ali tudi vas, ki ste že bili pri birmi, ni več strah?«
Ati odvrne: »Verjetno bi bilo preveč enostavno, če bi nam Sveti Duh podaril svoje darove in bi bili tako rešeni strahu in drugih težav. Če bi tako deloval, bi samo podpiral našo lenobo. Darovi so nam v pomoč, ne pa v potuho. Če se ne trudimo, da bi z njimi zavzeto živeli, nas tudi strah ne zapusti.«
»Pa se vam potem sploh kje pozna, da ste že prejeli Svetega Duha?«  vpraša Jakob.
»Seveda se pozna.« odgovori mama in nadaljuje: »Škof je lepo razložil, kako deluje Sveti Duh. Najprej nam daje življenje. Podobno kot je Marija spočela po Svetem Duhu, tako na poseben način deluje v nas starših, da smo vam lahko posredovali življenje.
Sveti Duh nam tudi pomaga, da smo med seboj bolj povezani in da se razumemo.«
»Če pa prevladuje lenoba in napuh, Sveti Duh seveda ne deluje,«  doda ati Jože. Potem se ne moremo dogovoriti niti, kaj bo kdo zjutraj oblekel.«
»Sveti Duh je tudi duh resnice in spoznanja,«  nadaljuje mama. »Učenci so po binkoštih doumeli stvari, ki jih prej niso. Tudi mi bolje razumemo življenje, če se obračamo s prošnjo k Svetemu Duhu.«
»In Sveti Duh je duh tolažbe. V Svetem Duhu so bili apostoli pogumni in se niso bali pričevati za Jezusa,«  zaključi razlago ati.
»Jakob, sprašuješ, kje se delovanje Svetega Duha pozna,« ga  skuša mama še enkrat nagovoriti in nadaljuje: »Pri Mariji se je na vsakem koraku njenega življenja poznalo, da je povezana z Bogom in da po njej deluje Sveti Duh. Tudi po nas kristjanih deluje, če se mu odpiramo in si prizadevamo za to, kar je dobro. Potem uspemo zaživeti tudi darove, ki smo jih sedaj našteli.«
»Že, že, a kaj ko je dobro vedno težje od slabega,«  pomisli Jakob na glas.
Ati Jože odvrne: »Saj zato pa potrebujemo Svetega Duha. Da bi z njim premagovali greh in ustvarjali lepši svet.«

argaiv1061

Marija, polna Svetega Duha, prosi za nas.

Naloga:
Na list napiši darove Svetega Duha in prosi Marijo, naj ti jih pomaga živeti.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information