natisni
PDF

22. Navaden kruh ali rogljički

Mama Mojca vedno znova ugotavlja, kako težko čaka moža, kadar je zdoma. Pogreša njegovo oporo pri vzgoji in boji se, da sama ne bo zmogla. Potem marsikaj res ne gre tako gladko, kot bi si želela. »Moram se truditi,«  si dopoveduje. »Če otrokom pravim, naj se v šoli ne bojijo spraševanja in zaključevanja, moram tudi sebi dopovedati, da bom zmogla tudi takrat, ko sem sama. A zakaj se zadnje dni tako rado zapleta?«  se sprašuje.« No, gotovo je tu še en razlog. Niso le moji strahovi, tudi strahovi otrok so. Predvsem Luka je strah, da se pri preverjanju ne bo izkazal dovolj dobro, da bi se lahko prihodnje leto vpisal na želeno fakulteto.«  
»Res je,«  si pravi mama Mojca, »vsi moramo še bolj zaupati Bogu in Mariji, pa bo šlo.«  A danes se je začelo že zjutraj pri zajtrku. Otroci so se pritoževali, zakaj imajo na mizi le med in marmelado ter čisto navaden kruh. Čisto navaden kruh?! Mama ni mogla verjeti svojim ušesom. Otroci pa so kar vztrajali dalje, češ da sosedovi jedo pa rogljičke in nutelo. Starejša dva sta se nato še posmehovala, da je to, da jedo, vedno eno in isto, najbrž posledica gospodarske krize, ki se pozna tudi v njihovem hladilniku.
Mama se je že zjutraj pripravila in zaupala Mariji svoje strahove, zato je uspela v miru spraviti otroke v šolo in vrtec. »Popoldan bo že bolje,«  si je mislila. Ob možu, ki se nocoj vrne, se bo malo odpočila in mu potožila. Pa še kakšno spodbudno besedo jim bo namenil – in bo šlo.
Ko so prišli od šmarnic, jih je ati Jože že čakal. Veseli, da so spet skupaj, pa čeprav je ločitev trajala le dva dni, so povečerjali in poklepetali.
»Čas tako hitro beži,«  je po večerji začel ati. »Še malo pa bo maja konec. Kako nam gre z našim sklepom, da se pogovarjamo o veri?«
Mama potoži: »Ravno včeraj, ko vaju z Lukom ni bilo, smo komaj prišli čez.«
»Kaj pa se je dogajalo?«  zanima atija.
»Jakob in Ivana sta se ves dan dajala, kdo je boljši,«  pripoveduje mama. »Začelo se je pri zajčkih in nadaljevalo s šmarničnimi listki. No, z molitvijo smo uspeli pomiriti vojno. Potem smo se pogovarjali, da nas napuh oddaljuje od bližnjega, da je rešitev zavest o tem, da je vse Božji dar in hvaležnost za ta dar.«
»No, potem pa lahko ta teden nadaljujemo kar z glavnimi grehi,« predlaga ati in vpraša: »Kateri greh sledi napuhu?«
Jakob ima tudi tokrat odgovor že na jeziku: »Lakomnost je naslednji greh.«
Ivana bi se že spet najraje ujezila na Jakoba, a spomni se včerajšnjega prepira in se zadnji hip ugrizne v jezik. Potem raje vpraša: »Kaj pa to pomeni?«
Luka jo nagajivo podraži: »Beseda lakomnost prihaja iz besede lakota. Tisti, ki je lačen, je lahko tudi lakomen.«
»No, ni čisto tako, ti navihanec ti, ampak daleč od resnice pa tudi nisi,«  se nasmehne mama:  »Mislim, da je najbolje, da združimo kar tri glavne grehe, ki so si nekoliko podobni. Kaj pravite, kateri gredo skupaj?«
»Če ima Luka le kaj prav, je lakomnosti blizu požrešnost,«  razmišlja Jakob.
»Tako je,«  pritrdi mama. »Jaz pa bi temu dodala še nevoščljivost.«
»In kakšna je glede tega dilema? Vsi vemo, da so to glavni grehi«, reče Luka.
Jakob pohiti: »Vsi razen …« potem pa se raje ustavi. Noče spet spraviti v jok Ivane, zato misel popravi: »Vsi razen zajcev, ti so vedno lačni,«  se zasmeje.
»Res je, ti so pravi požeruščki,«  se za spremembo Ivana strinja z bratom.
»Pa poglejmo, če nam je res tako zelo jasno,«  jih mama ustavi. »Se spomnite današnjega zajtrka. Kdo je opazil, kateri od grehov se je valjal okoli mize?«  
»Kaj se je valjalo okoli mize, ne vem, vem pa, da je bila na mizi spet marmelada,«  odgovori Jakob.
»Ups,«  se Luku posveti. »Bili smo izbirčni in nevoščljivi sosedom, ki imajo na mizi boljše stvari kot mi. Pravzaprav se za tem skriva tudi požrešnost in lakomnost. Imeli bi vse in še kaj, samo tisto, kar imamo, tisto ni nikoli dovolj dobro.«
»Da, Luka, prav imaš,«  pritrdi mama. »Pa ne misli, da se s tem srečujete samo vi. Tudi mene prime, da bi sodelavki zavidala krasno ogrlico. Včeraj, ko atija ni bilo doma, sem v službi opazila, kako mi hudič podtika misel, da ima sodelavka bolj pozornega moža, saj ji ves čas kupuje kakšne lepe stvari. Kar s težavo sem pregnala to misel.«
»Pa si to povedala atiju?«  zanima Luka.
»Poslala mi je SMS, da me pogreša,«  odgovori ati namesto mame, »da pa mi bo več povedala, ko pridem.  No, sedaj sem zvedel, da pogreša mojo pozornost.«  
»Daj no, Jože, saj veš, da te pozornosti ni nikoli dovolj. Potožiti ti moram, a vem, da je to moja težava,«  prizna mama.
»Potem pa je najbrž greh,  če si želim take oblekice, kot jo je imela v soboto nevesta?«  vpraša Ivana.
Mama ji odvrne: »Ni greh, če si želimo lepih stvari. Greh pa je, če drugim zavidamo in ne znamo biti zadovoljni s tem, kar imamo.«
»Saj tudi mene prime, da bi imeli boljši avto, pa je že v redu tako, kot je,«  je iskren ati.
Mama povzame: »Z grehom se bomo morali vedno boriti. Pomembno je, da ne podležemo, da se ves čas namesto lakomnosti učimo skromnosti, namesto požrešnosti zmernosti, namesto nevoščljivosti ljubeče pozornosti.«
»To pa je težka naloga,«  so enotni otroci.
»Je, a za pomoč lahko prosimo Marijo,«  jih spodbudi mama.

argaiv1061

Marija, skromna in ljubeča mati, prosi za nas.

Naloga:
Trudi se biti skromen (pri hrani, obleki …) in pozoren do drugih. Marija naj ti bo zgled, v trenutkih skušnjav pa v pomoč.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information