natisni
PDF

23. Kdo se ne bi jezil?!

Maj postaja vse bolj vroč - kot da bo zdaj zdaj poletje. Fanta težko čakata konec šole. A ocene še niso zaključene in učitelji pritiskajo s preverjanji znanja. Ivani je v vrtcu sicer prav lepo, a počitnic in poletja se veseli tudi ona. Že sanjari o tem, kako bo na oratoriju. Letos se ga bo udeležila prvič. Gotovo bo super. Jakob ji je pripovedoval o tolikih oratorijskih dogodivščinah, pa tudi Luka je znal veliko povedati, saj je sodeloval kot animator.
Tudi ta popoldan sta bila fanta za knjigami, Ivana pa se je vrtela okrog zajčkov. Ati se je odločil, da bo paradižnike zaščitil s streho, da jih ne bi ožgala rosa. Vesel je gledal lepe sadike in se navdušeno lotil dela. A ko je zabijal prvi kol, se mu je zlomil ročaj težkega kladiva. Še dobro, da ni bilo nikogar blizu, sicer bi ga lahko poškodovalo ali celo ubilo. No, delo se je zavleklo, ker je moral v trgovino po nov ročaj. Ko pa je že vse pripravil in bi bilo treba samo še razgrniti folijo, je ugotovil, da je prekratka. Samo še tega je manjkalo! Včasih gre res vse narobe. Bil je že ves siten, ko je prišla na vrt Mojca in ga vprašala, kako to, da se še ni vrnil v hišo. Saj ji je vendar obljubil, da ji bo pomagal prestaviti omaro. »Kot da že sam ne vem, da bi moralo biti tole že zdavnaj končano,« je jezno zabrundal.
Vse skupaj bi se lahko slabo končalo. V prvih letih zakona bi se iz česa podobnega kmalu razvilo vpitje ali kuhanje mule. Hvala Bogu, Jože in Mojca se zdaj že bolje poznata. Vsak večer skušata drug z drugim deliti, kar se jima je čez dan dogajalo v glavi. Med njima tako ni zamer, nesoglasje pa redkeje preraste v vojno. Do šmarnic so bili paradižniki pokriti, omara prestavljena in oba sta bila zadovoljna.
Po večerji se otroci brez dogovora usedejo pred televizor. Na sporedu je neki dober film. A čez eno uro k njim pristopi mama in reče, naj televizor ugasnejo, saj bo sicer vse skupaj pozno. Še pogovoriti se morajo in zmoliti. Jutri bodo pa morali zgodaj vstati. Otroci se pregovarjajo in jezijo. Nič ne pomaga. Razdraženi sedejo za mizo, tema za pogovor pa se tokrat ponudi kar sama:
»Takega režima še v zaporu nimajo,« se jezi Luka.
Ivana vsa solzna prikima in reče: »Vsaj toliko bi lahko počakali, da bi videla, ali se je Janette poročila ali ne.«
Jakob je bil tokrat preveč utrujen, da bi kaj govoril, le jezno je kuhal mulo.
»Prav zanimivo, kako malo nam je potrebno, pa smo jezni na ves svet okrog sebe,« reče ati.
»Nič ni zanimivo,« sikne Luka. »Jezi nas, ker nas ves čas nekaj omejujeta.«
»No, saj vas razumem,« odvrne ati. »Danes popoldan, ko sta se vidva z Jakobom učila, sem sam skušal narediti streho za paradižnike. Ti povem, da mi je šlo prav vse narobe.«
Mama Mojca se smeje: »In ob najbolj nepravem času se na vrtu prikaže še ljuba žena, ki ji spet manjka pozornosti. Da bi videli to jezo ...«
»Ko smo že pri jezi in da pogovor ne bo predolg, pa naj bo to danes naša tema,« predlaga Luka. »Zakaj je jeza eden od glavnih grehov? Kako sploh je lahko greh nekaj tako naravnega, kot je jeza?«
»Dobro vprašanje, Luka. To se včasih tudi sam sprašujem,« odvrne ati. »Mar ni najbolj logično, da se razjezimo, ko se nam nekaj, kar postavljamo pokonci, polomi in pade na tla. Saj ne moremo biti dobre volje.«
Jakob se predrami: »Da, in ko je film najbolj napet, mama vzame daljinca in ugasne televizijo. Saj bi moral biti nor, če se ne bi razjezil.«
Mojca, ki ji jeza prav tako ni tuja, mora globoko vdihniti. Sedaj nima več samo treh, ampak kar štiri otroke, ki ugotavljajo, da je čisto normalno in opravičljivo, da se jezimo. Kako naj jim utemelji, da je jeza greh? Spomni se na knjigo, ki je njej pomagala razumeti to vprašanje. Sama ne bo znala tako dobro povedati, za to predlaga: »Na nočni omarici imam knjigo, ki govori o tem, da je premagovanje glavnih grehov pravzaprav temelj vzgoje. Vam lahko iz nje preberem nekaj o jezi?«
»Samo da bo kratko,« ni Luka videti ravno navdušen.
Ati mu reče: »Daj no, Luka, mama nam morda postreže s kakim pametnim odgovorom.«
Mama se medtem vrne, poišče pravo stran v knjigi in prebere:
»Jeza je čustvo, s katerim se moramo naučiti živeti. Ko govorimo, da so čustva in občutki pomembni, kaj lahko zaidemo v poveličevanje občutij. To pač doživljam. Potem si lahko rečem, da sem pač živčen in napet, da me stvari jezijo in da imam do vsega tega pravico. Pravico imamo doživljati stvari, celo dolžni smo jih poznati, priznavati, a tudi obvladovati. Jezo pozna tudi Jezus. A le na enem mestu jo izrazi. V templju, ko ni nobena beseda več dosegla svojega cilja, je spletel bič in razgnal prodajalce. Ta jeza je bila sveta. Naša pa je vse prepogosto čisto človeška.«
»Če se je še Jezus razjezil, se pa res lahko tudi mi,« je zadovoljna Ivana.
»Buča, preslišala si, da o njegovi jezi beremo samo enkrat, ti pa se vsak dan jeziš name,« se Jakob smeje Ivani,
ki se hitro užali: »Spet me dražiš.«
Mama pa reče: »No, mislim, da je pisatelj lepo povedal in da drži: Ni narobe, če jezo doživljamo, narobe je, če jo stresamo okrog sebe in tedaj naredimo tudi kaj nespametnega.«
Ati Jože razmišlja: »Večkrat se čudim, kako sta lahko Marija in Jožef mirno sprejela, ko jima je Jezus v templju po dveh dneh iskanja tako ostro odvrnil: Kaj sta me iskala? Jaz bi znorel, Marija pa je potrpežljivo premišljevala, kaj naj bi to pomenilo. Bog nam daj takšne potrpežljivosti in krotkosti.«

argaiv1061

Marija, zgled potrpežljivosti in krotkosti, prosi za nas.

Naloga:
Ko te zgrabi jeza, se ustavi, umiri in preštej do 10. Potrudi se mirno izraziti, kar te jezi. V molitvi prosi Marijo za potrpljenje in krotkost.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information