natisni
PDF

25. Pri nas pa že nismo leni!

Luka se je po telefonu pozno v noč pogovarjal z Lucijo. Zjutraj pa se mu kar ni ljubilo vstati, čeprav so bili dogovorjeni, da bodo dopoldan skupaj pospravili hišo. Ko je končno vseeno vstal, se je spomnil, da pišejo v ponedeljek test iz angleščine in bi se moral učiti.
Jakob je skušal dopovedati mami, da je bolj kot vse drugo pomembno, da temeljito počisti pri zajčkih in jih nahrani, sicer bodo zboleli. Temu je pritrdila tudi Ivana, ki ji ni bilo do tega, da bi pomivala okna. Še preden so razčistili dilemo, je zazvonil telefon. Bil je sosed, ki je prosil atija, če mu lahko pride pomagat žagat drva. Mama Mojca se je spomnila, da jo je mama prosila, naj ji iz trgovine prinese sveža jajca. Kaj ko bi šla kar takoj v trgovino in se izognila temu direndaju? Potem bi v miru obiskala še mamo. Naredila bi dobro delo, pa še pregovarjati se ji ne bi bilo treba.
Prepoznala je svoje misli in v njih skušnjavo, da bi zbežala pred zoprnim, a nujnim opravilom. Ne, tega pač ne sme, če je le kaj odgovorna. Zbrati mora moči in razporediti vojsko na svoja mesta. A kje naj se loti? Najprej se je pogovorila z Jožetom, ali je res nujno, da gre pomagat sosedom. Jože je razumel, da bi tudi sam izbral raje tisto, kar je lažje, ne pa ono, kar je boljše, zato je ostal doma. No, Luka je moral priznati, da bo popoldan dovolj časa za angleščino, Jakob in Ivana pa sta kljub protestiranju skušala verjeti, da zajčki ne bodo pomrli, če jim prav takoj generalno ne počistita 'stanovanja'.
Mama in ati sta bila zadovoljna, da jima je uspelo prepoznati pasti. Mojca je v tem že videla témo za pogovor.
Dopoldan je hitro minil in kosilo je na mizi. Ker so uspeli narediti večino tega, kar so si zadali, zdaj lažje posedijo pri mizi. Pogovor hitro steče.
»Teden je skoraj za nami in glavne grehe smo v glavnem že obdelali, kajne?« začne mama Mojca.
Ati Jože se nasmehne: »Da, za mizo jih ni težko reševati. Sicer pa prilezejo iz vseh kotičkov in nam nagajajo.«
A Jakoba in Ivane grehi ne zanimajo. Še vedno sta z mislimi pri dopoldnevu. Jakob začne: »Danes smo bili zelo pridni. Ne razumem pa, zakaj moram zmeraj delati tisto, kar rečeta vidva. Kadar hočem, tako kot danes, počistiti zajčnike, zahtevata, da delam v hiši. Kadar hočem pomivati posodo, pa pravita, da je potrebno nahraniti zajčke. Samo, da je po vajino.«
»Da, samo, da je po vajino,« ga potrdi Ivana.
Luka raje modro molči, ker že predvideva, kje se bosta Jakob in Ivana ujela v past.
»Res je videti, da si naša mama vedno nekaj izmišljuje. Pomembno je, da delamo, kajne,« reče ati.
Jakob je zadovoljen, da je na svojo stran pridobil atija, zato hitro doda: »Res, pomembno je, da vidimo delo in ga opravimo. Saj vedno tako pravita. In zakaj moramo videti ravno tisto delo, ki ga vidi mama?«
Ati Jože ga vpraša: »Kaj praviš, vidi mama, ko začne s kuhanjem kosila, samo to delo, ali jo čaka še kakšno drugo?«
»Perilo me čaka! Tako večkrat reče,« se spomni Ivana.
»Kaj pa, če bi mama vrstni red zamenjala? Kaj pa, če bi rekla, naj mi počakamo s kosilom do večera, ker mora ona prej zlikati?« sprašuje ati.
»Daj no, ati, saj veš, da je to nesmisel,« odvrne Jakob.
»Torej,« sklene svojo misel ati, »ni dovolj da delamo, pomembno je, da opravimo pravo delo v pravem trenutku. Če ne, se tudi za delom lahko skrije lenoba.«
»Kaj?« se čudi Jakob. »Delamo in smo leni, saj to ni mogoče. Len je tisti, ki ne dela.«
»Ti bi rad kar hitro opravil z lenobo,« mu reče mama. »Ni naključje, da pregovor pravi, da je lenoba vseh grdob grdoba. Torej jo je včasih zelo težko prepoznati, kaj šele premagati.«
»Pri nas pa že nismo leni,« Jakob še naprej protestira. »Zmeraj moramo delati. Sošolci ne delajo pol toliko kot jaz.«
»Ne napihuj se, napuh je tudi greh,« ga opozori mama. »Ustavimo se raje pri lenobi. Samo danes se je skušala z več strani prikrasti v hišo.«
»Če povem po pravici,« začne ati, »me je danes vleklo k sosedu žagat drva. Ampak tja bi šel le zato, ker se mi je v tistem trenutku zdelo lažje, kot ostati doma in se lotiti nereda v hiši.«
Luka, ki je doslej le poslušal, prizna: »Jaz bi se tudi raje učil angleščino. Sesati in brisati prah je tako dolgočasno. Lažje bi bilo sesti za knjige in počakati, da delo opravite drugi.«
»Pa to še povej, da si bil len, ker zjutraj nisi hotel vstati,« vskoči Ivana.
»Ivana, tebe vedno srbi jezik, kjer ni potrebno,« se razjezi Luka. »Tebi se ni dalo pomivati oken, pa si se vrtela okrog neumnih zajcev.«
Ivana se hoče braniti, a ati prepir prekine: »Ne pogovarjamo se zato, da bi drugega obtoževali, ampak zato, da si pomagamo spoznavati, kaj je dobro in kaj slabo. Tudi pogovor je lahko lenoba. Kadar vam ni do dela, ali pa ko bi raje ne odšli od doma, bi se najraje pogovarjali. Tudi to je lenoba.«
»Potem je vse lenoba!« vzdihne Ivana.
»Ni vse lenoba,« pojasni mama, »je pa hitro na delu. Če si neprestano ne sledimo, nas v vsem - tako v delu kot v pogovoru - lahko vodi lenoba.«
»In vse bi lahko opravičili z delavnostjo,« doda ati.
Mama zaključi: »Tudi Marija in Jožef bi lahko v iskanju lažje poti zavrnila Božje povabilo, naj sprejmeta v svoj dom Jezusa, odločila pa sta se za veliko težjo pot. Mi lenobe pogosto niti ne opazimo. Mislim, da je prav, da danes molimo za to, da bi jo prepoznali in da bi jo uspeli premagati.«

argaiv1061

Marija, čudoviti zgled v boju z vsakim grehom, prosi za nas.

Naloga:
Danes moli za to, da bi uspel prepoznati lenobo in jo premagati.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information