natisni
PDF

27. Skrivnosti življenja

Luka je prišel iz šole precej zamišljen. Od Lucije je izvedel, da njena starejša sestra, ki je že tri leta poročena, ne more imeti otrok. Z možem sta šla na vse mogoče preglede in preiskave, a zdravniki niso našli razloga. Kaj če tudi Lucija ne bo mogla imeti otrok, je razmišljal, medtem ko je hodil do svoje sobe. Na hodniku se je skoraj zaletel v mamo. Ta je takoj opazila, da je zaskrbljen in ga vprašala, kaj se dogaja. Žalosten ji je zaupal svoja razmišljanja in strahove.
Zakaj je življenje tako zapleteno? Kot da se Bog norčuje iz človeka. Luka je imel danes polno glavo vprašanj za večerni pogovor.
»Mar ni Bog krut,« začne Luka, ko so vsi zbrani za mizo. »Para, ki si želi otroka, ne usliši . Tistega otroka, ki ga nekdo noče sprejeti in naredi splav, pa tudi ne zaščiti. Saj ničesar ne uredi. Čemu je sploh Bog?«
Ati odvrne: »Božje logike ne bomo nikoli popolnoma razumeli. Dostikrat jo moramo samo sprejeti in prav zato, da bi jo lahko sprejeli moramo moliti.«
»Kako naj molim, če me pa ne usliši,« razočarano reče Luka. »Že en mesec molimo, da bi se v Mihovi družini kaj uredilo, pa nič. Njegova starša sta se ločila. Ati je odšel. Miha trpi, z mamo pa o vsem niti ne govori. Kaj je pomagala molitev? Hkrati pa sem danes slišal, da nekateri pari ne morejo imeti otrok,  pa molijo in prosijo, a se nič ne zgodi.«
»Naša molitev ne deluje na Boga kakor daljinec na televizijo,« reče mama. »Jezus nam je povedal, da Božje misli niso naše misli in Božja pota niso naša pota. Mólimo zato, da se izročamo Bogu. O tem smo se že pogovarjali. Mólimo tudi zato, da bi lažje zaupali, da nas ni pozabil. Seveda molimo tudi zato, da bi nas v konkretni prošnji uslišal, a vemo, da vedno ni tako.«
»Prav o molitvi sem razmišljal danes,« nadaljuje pogovor ati. »Zadnji teden v mesecu maju smo. Začeli smo s pogovorom o molitvi. Kaj če bi ga tudi zaključili tako. Predlagam, da se tudi v zadnjih dneh v naših pogovorih ustavimo ob vsakodnevnih stvareh, ki nas mučijo, še posebej pa ob delih rožnega venca. Rekel bi namreč, da so nam lahko v pomoč pri sprejemanju skrivnosti življenja.«
»Jaz sem za,« pravi Jakob.
»Jaz tudi,« reče Ivana.
»Prvi del je veseli del,« spomni Jakob.
Mama pokima: »Res je. Skupaj z Ivano nam povejta vse skrivnosti veselega dela. Ob njih pa bomo še kaj rekli o tem, kar muči tebe, Luka.«
Ivana posebno ponosno začne: »Ki si ga Devica od ..., kako že?«
Jakob pomaga: »Od Svetega Duha spočela.«
»Ki si ga Devica na obisku Elizabete nosila,« nadaljuje Ivana.
Jakob jo popravi: »Ne na obisku, v obiskovanju Elizabete nosila.«
»Ki si ga Devica rodila,« gre Ivani že lažje z jezika. »Ki si ga Devica v templju da-ro-va-la. Ki si ga Devica v templju iskala,« slovesno zaključi.
A Jakob jo spet popravi: »Ne iskala, našla,« pravi Jakob.
»No, če ga je hotela najti, ga je prej tudi iskala,« se znajde Ivana.
»Že res, Ivana, samo ne dodajaj še ene skrivnosti; že tako je rožni venec, kadar molimo cel del, grozno dolg,« pripomni Jakob.
Mama Mojca pa se obrne k Luku in pravi: Luka, ko si začel z vprašanji o spočetju, ti lahko rečem, da zame ni večje tolažbe, kot je molitev rožnega venca. Od kar sva se z atijem poročila, se Mariji priporočam v molitvi, naj poskrbi, da bo vse prav. Tako ste prihajali na svet, kakor je Bog hotel. Midva sva načrtovala, on pa je imel vedno svoje načrte. Zaupanje je največkrat vse, kar nam v življenju ostane. Tudi sedaj, ko pričakujemo četrtega otroka, me včasih postane strah. Sprašujem se, kaj bo z otrokom, ali bo zdrav, bo porod dobro potekal ... Brez molitve ne gre.«
»Si tudi ti spočela od Svetega Duha, mami?« izstreli Ivana.
»Oh, ti bučka ti. Seveda ne,« se smeje mama, potem pa pojasni: »Ta otrok je zaživel iz ljubezni med možem in ženo, iz najine ljubezni. Seveda je Bog tisti, ki daje življenje in je vedno zraven. A pri Mariji Bog ni bil le zraven. Naredil je, da je Marija rodila njegovega Sina.«
»Prav skrivnosti veselega dela rožnega venca so mi ob misli na družino najbolj pri srcu,« razmišlja dalje ati. »Kot je že rekla mama, se ob prvi skrivnosti umirim glede načrtovanja novih rojstev. Sama nisva dovolj modra, da bi vedela, kaj je prav. Trudiva se po svojih močeh, Bog pa poskrbi, da je prav.
Ko mi je včasih odveč, da bi komu ponudil svojo pomoč, se spomnim na Marijo, ki je pomagala svoji teti.
Kadar se izgubim glede vzgoje in imam občutek, da ne bom kos vsem izzivom očetovstva, vas izročam Bogu - kot Marija v templju. Pri zadnjih skrivnostih mislim na to, da ste v resnici bolj njegovi kot moji in zaupam, da vas nosi v svojem objemu.«
»No, še vedno ne razumem, zakaj ima Bog vedno prav in to pogosto povsem drugače, kot ga prosimo. Očitno je res potrebna molitev, da človek lahko vse to sprejme.«

argaiv1061

Marija, polna veselega zaupanja, prosi za nas.

Naloga:
Zmoli veseli del rožnega venca in prosi Marijo, da bi mogel Bogu vztrajno zaupati.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information