natisni
PDF

28. Zakaj trpljenje?

Še zadnji teden, ko gre pri Jakobu in Luku v šoli čisto zares. Potem bo bolje. Sedenje pri knjigah je mučno. Ivani je dolgčas, ker se Jakob ne igra z njo, Jakob je siten, ker za igro nima časa, Luka pa jezi, da se z Lucijo vidita tako poredko. Vsem postaja življenje pretežko. Ati se šali, da že sedaj komaj vlečejo svoje križe za sabo, kaj bo šele, ko bodo odrasli. Otrokom pa ni do šale. Zakaj si je Bog zamislil življenje, polno križev in težav, se sprašujejo. Če bi bila na njegovem mestu Ivana, bi bilo življenje ena sama igra. Če bi svet ustvarjal Jakob, bi bil vsak dan sončna nedelja, ko lahko človek skače zunaj po vrtu, teče na hrib, se igra z zajci in dela, karkoli hoče. Če bi Luka mogel vplivati na življenje, bi bila nebesa že tu na zemlji, Luka pa bi celo ljubo večnost klepetal in se sprehajal z Lucijo. A njihove sanje ne spreminjajo resničnosti. »O Bog, čemu vse to?« se sprašujejo, ko se od sanjarjenja zopet vrnejo vsak k svojemu križu.
Ivana in ati sta šla popoldan po rednih nakupih. Ko sta se zvečer vračala, sta naletela na hudo prometno nesrečo; razbit motor in dva rešilna avtomobila. Ivano je kar zmrazilo. Kaj če se kaj takega zgodi komu v njeni družini? Po večerji vpraša:
»Mama, zakaj je Bog dovolil, da se je na cesti zgodila nesreča?«
Mama odvrne: »Kaj pa če na to vprašanje odgovorita kar tvoja brata. Jakob in Luka, kaj menita, zakaj Bog dopusti kaj takega?«
»Joj, ne draži, mama, danes imam že tako vsega preveč,« je siten Luka. »Občutek imam, da je Bog podoben vama. Ima svoje principe, od katerih ne odstopi, pa tudi če pri tem vse polomi. Zakaj je to dobro, pa nimam pojma.«
Tudi Jakob bi se najraje jezil na Boga. Hkrati pa ne želi zamuditi priložnosti za pravilen odgovor. Razmišlja, če so se o tem kaj učili pri verouku. O trpljenju se niso dosti pogovarjali. A če pomisli na križev pot in na Jezusa, ki je iz ljubezni do nas sprejel svoje trpljenje, najde odgovor. Izstreli kot iz topa: »Bog dopušča trpljenje, ker nas ima rad.«
»Kaj pa potem protestiraš, da se moraš toliko učiti in nimaš časa za igro in drugo? Bog me ljubi,  si reci, pa te bo minilo,« ga Luka zabije.
Jakob ostane tiho, mama pa reče: »Ampak fanta, je res vse narobe s tem, da se morata učiti? Če se za dobre ocene ne bi bilo treba nič potruditi, uspeha ne bi znala ceniti. Če bi lahko ves dan počela le to, kar vama paše vama ne bi bilo več nič zabavno. Brez odpovedi in trpljenja tudi pravega veselja ne more biti.«
»Ampak, zakaj je Bog dopustil, da se je ponesrečil tisti fant z motorjem?« čaka Ivana na svoj odgovor.
»Tega ne vemo,« odvrne ati. »Le če zaupamo, da nas Bog ljubi, lahko počasi razumemo, zakaj dopušča neko trpljenje. Za družino bo, če je fant umrl, hud udarec. A tudi ta smrt ne bo zastonj, če jo bodo skušali razumeti, če bodo skušali zaupati Bogu. Bog daje odgovore, če vztrajamo v iskanju in v zaupanju.«
»Ampak to je vendar noro, tega človek ne more sprejeti,« se upira Luka.
»Ob torkih molimo desetke žalostnega dela rožnega venca. Prav ta molitev nam pomaga sprejeti in razumeti trpljenje. Mar ni Jezusovo trpljenje v človeških očeh največji nesmisel?«
»Kako so lahko umorili Jezusa? Kako so lahko bili tako grozni?« razmišlja Ivana.
»Bežali so pred svojo bolečino in jo povzročali drugim. Ljudje so čutili, da ima Jezus prav, ko jih spodbuja, da se morajo spreobrniti. A zaradi svojega napuha tega niso priznali. Jezus jih je vznemirjal, zato so ga umorili,« pojasni mama.
»Nič ne razumem,« prizna Ivana.
»Nič hudega,« odvrne ati. »Tudi odrasli težko razumemo vse to, še težje pa sprejmemo. Ko ne razumemo, moramo zaupati in moliti. Pa molímo danes prav v ta namen. Še prej pa poglejmo skrivnosti žalostnega dela rožnega venca. Kdo jih bo naštel?« vpraša ati in pogleda Jakoba, ki se po tem, ko ga je Luka spravil v zadrego, še vedno ni vključil v pogovor.
Jakob se nekoliko zbere in nato brez napake našteje skrivnosti:
»Ki je za nas krvavi pot potil.
Ki je za nas bičan bil.
Ki je za nas s trnjem kronan bil.
Ki je za nas težki križ nesel.
Ki je za nas križan bil.«
»Ob teh skrivnostih skušajmo razmišljati, čemu vsa ta Jezusova pot križa,« jih spodbudi ati. »Jezus bi se kot Bog trpljenju lahko izognil. Pa se mu ni. Sprejel ga je, da nam bi bil tako še bolj blizu. Trpljenje je – pa naj hočemo ali ne – šola življenja in ljubezni. Čeprav se sliši še tako čudno, kar je povedal Jakob, je res: Bog dopušča trpljenje, ker nas ima rad. Kadar se s trpljenjem konkretno soočamo, je to težko videti. V takih trenutkih nam ostane le vera, da nas Bog ljubi in nam hoče dobro.«
Mama Mojca doda: »Meni je glede tega v spodbudo Marija. Zdi se mi, da podobno kot mi tudi ona ni razumela, zakaj je dobro, da mora Jezus trpeti in umreti na križu. A je vztrajala pod križem. Prosimo jo, da bi zmogli vztrajno in potrpežljivo nositi svoje križe in z zaupanjem v Božjo ljubezen sprejemati trpljenje«.

argaiv1061

Marija, vztrajna v trpljenju, prosi za nas.

Naloga:
Pomisli, kaj ti je v življenju najbolj težko in kaj ti želi Bog s tem sporočiti. V molitvi žalostnega dela rožnega venca prosi Marijo, naj ti pomaga da to sprejmeš.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information