natisni
PDF

30. Sveto Rešnje telo in kri

Jakob, ki v šoli svoje vere ne skriva, je bil spet tarča posmeha. Začelo se je v šolski jedilnici. Tudi tokrat se je pred malico pokrižal za blagoslov. Anže, sošolec, s katerim sta se pred kratkim sporekla o grehu, ga je začel zafrkavati z naivnežem in neumno ovco, ki se pusti vleči za nos. Anže, ki je vedel, da bo danes mimo njegovega bloka potekala slovesna procesija, je nato dražil Jakoba, da bo spet zvonil okrog cerkve in hodil pod nekakšnim baldahinom iz srednjega veka. Govoril je o telovski procesiji, ki jo vsako leto naredijo v župniji na praznik svetega Rešnjega telesa. Čeprav se je Anže malo brigal za cerkvene obrede, pa je z okna opazoval, kako so verniki peli, molili in nosili košarice cvetja. Jakobu je povedal, da se mu vse skupaj zdi naravnost neumno in zastarelo.
Jakob se je vrnil domov ves razdražen. Zvečer, ko so se odpravljali k maši in je vedel, da bo res zvonil ob monštranci, ki jo bo nesel župnik v procesiji, se je upiral, da ne bo šel ministrirat. Mama je kmalu razumela, za kaj zopet gre. Nič ni spraševala, le sočutno ga je opogumila, naj ne naseda tistim, ki se iz njega norčujejo.
Družina se danes iz cerkve vrača kar peš. Mama predlaga, da se lahko kar med potjo pogovorijo o veri.
Jakob ima vprašanje že na jeziku: »Čemu procesije okrog cerkve in skozi vas. Samo smejejo se nam in se iz nas norčujejo. Vera je naša osebna stvar, zakaj se moramo z njo izpostavljati.«
»Jakob, ko si dobil nov mobitel, si ga skril ali pokazal sošolcem?« vpraša mama.
»Seveda sem ga pokazal. Kdo ga ne bi?« odvrne Jakob.
Mama nadaljuje: »Kadar smo na nekaj ponosni, to radi pokažemo drugim. Tako je tudi z našo vero. Predstavlja nam zaklad in veselje nad njim želimo deliti z drugimi. V procesiji prosimo tudi za blagoslov kraja in izkazujemo svoje zaupanje v Božje varstvo. Zakaj bi torej vse to skrivali?«
»Zakaj le,« je Jakob še vedno razdražen. »Ker se sošolci vedno norčujejo iz mene.«
»Pa poglejmo nekaj drugega,« poskusi še enkrat mama. »Luka, ne zameri, če vzamem za primer vajin odnos z Lucijo. Se spomniš, kako sramežljivo si začel govoriti o njej. Najprej si celo skrival, da jo imaš rad. Potem pa je napočil čas, ko si jo želel vsem predstaviti. Mar ni bilo lepo, ko smo bili skupaj?«
Luka, ki mu je glede Lucije še vedno malo nerodno, odvrne: »No, seveda je bilo lepo, da je lahko prišla k nam. In vesel sem bil, da ste jo lepo sprejeli.«
»Z veseljem smo jo sprejeli,« reče mama. »Kaj pa, če je ne bi? Bi jo zato pustil?«
»To pa ne,« je odločen Luka, »ne bi je pustil, preveč jo imam rad.«
»No, Jakob, tak odgovor lahko daš sošolcu, ki te draži glede vere. Povej mu, da se tvoj odnos do vere ne bo spremenil, pa če se on na glavo postavi. Boš videl, da bo odnehal,« svetuje mama.
V pogovor se vključi Ivana: »V vrtcu rada pripovedujem o tem, kako doma molimo in kaj smo se doma pogovarjali. Tudi pokrižam se rada.«
»Ti si še premajhna, da bi razumela te stvari,« jo prekine Jakob.
Ivani je hudo. Vedno je premajhna.
Ati pa reče: »No, Jakob, saj te razumemo. Ne jézi se zdaj na Ivano. Vsak od nas doživlja vero drugače in s tem ni nič narobe. Preizkušnje pa pridejo vedno. Če bomo vero pokazali svetu, bomo zaradi nje gotovo tudi preizkušeni. Papeža Janeza Pavla II. so poskušali celo ubiti. Pa ni umolknil. Ker pa je čutil breme oznanjevanja, je trem delom rožnega venca dodal še enega.«
»Vem,« pohiti Jakob, »svetli del rožnega venca je dodal.«
»No, kar povej ga,« ga spodbudi ati.
Jakob pove:
Ki je bil krščen v reki Jordan.
Ki je v Kani naredil prvi čudež.
Ki je oznanjal Božje kraljestvo.
Ki je na gori razodel svoje veličastvo.
Ki je postavil sveto evharistijo.
»Ti si pa res od sile,« ga ati pohvali. »Mar ni škoda, da bi tega, kar znaš, ne delil z drugimi?« Jakob se rahlo nasmehne, ati pa nadaljuje: »No, pa na kratko poglejmo, o čem govorijo te skrivnosti.«
»Povzemajo Jezusovo življenje in delovanje,« odgovori Luka.
»Tako je,« potrdi ati in nadaljuje: »Si lahko predstavljate, kaj so ob teh dogodkih doživljali apostoli? Najbrž so se srečevali s podobnimi vprašanji kot mi danes. Se spomnite, kako se je Jezus na gori spremenil? Peter je želel najprej ostati kar tam, ko pa so odhajali, bi najraje vsem povedal, kako lepo je bilo na gori. Jezus pa je naročil, naj o tem ne govorijo.«
»Pameten je bil, vedel je, da se jim bodo smejali,« odvrne Jakob.
»Seveda,« nadaljuje ati, »niso še bili zreli za pričevanje, niso dovolj razumeli. A ko je vstal od mrtvih, jim je naročil, naj oznanjajo evangelij po vsem svetu.«
»In tu smo sedaj mi,« dopolni razlago mama. »Tudi mi moramo oznanjati. A zato, da bi lahko oznanjali, bomo morali vztrajno moliti. Tudi apostoli so se ob Mariji na oznanjevanje pripravljali z molitvijo. Svetli del rožnega venca nas bo opogumil, da bomo zvesti pričevalci evangelija.«

argaiv1933

Marija, čudovita opora oznanjevalcev, prosi za nas!

Naloga:
V molitvi svetlega dela rožnega venca prosi Marijo za pogum, da svoje vere ne boš skrival, ampak jo boš vesel oznanjal drugim.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information