natisni
PDF

31. Obiskanje Device Marije

Danes so se Praznikovi umaknili, da bi dali prostor Mariji in vam, dragi prijatelji, ki ste hodili k šmarnicam. Ob današnjem prazniku se spominjamo, kako je Marija pohitela k svoji sorodnici Elizabeti. Ko sta se ženi srečali, je med njima takoj stekla beseda o Bogu in njuni poklicanosti. Obe sta svoj vsakdan tesno prepletali z vero, zato je bilo njuno srečanje tako bogato, živo, veselo ... tako drugačno.
Živeti z vero, živeti drugače – to je povabilo naše nebeške matere Marije, to je povabilo letošnjih šmarnic, v katerih smo spoznali Praznikove in z njimi preživljali majske večere. Kakšni so se vam zdeli? So bili kaj drugačni?
Seveda so bili drugačni, boste rekli. Niso se veliko prepirali in vedno so se lepo pogovorili med sabo. V naših družinah je veliko več nesporazumov, veliko več prepirov in težje pridemo skupaj. Veste, vse to poznajo tudi pri Praznikovih. A raje kot da bi pisali o tem, kar sami še preveč dobro poznamo, smo vam z njihovo pomočjo želeli pokazati, da je živeti z vero mogoče tudi danes. Spomnimo se, kaj smo se ob Ivani, Luku, Jakobu, atu Jožetu in mami Mojci lahko naučili.
V prvih dneh maja so se Praznikovi ustavljali ob pomenu molitve. Povabili so nas, naj vzamemo svoje življenje zares. Dan, ki ga začnemo in končamo z molitvijo, je gotovo drugačen. V njem bomo lažje prepoznali Božje darove in izzive. Molitev rožnega venca ni preživeta. Praznikovi so nas učili, kako lahko ta molitev postane odgovor na mnoga vsakodnevna vprašanja. Pogosta molitev rožnega venca pa ni le princip atija Jožeta in mame Mojce, kot je menil Luka. Že papež Janez Pavel II. nas je k temu goreče vabil. V letu rožnega venca nas je takole nagovoril: »Gledam vse vas, bratje in sestre vseh stanov. Vas, krščanske družine, vas, bolni in ostareli, vas, mladi: vzemite znova rožni venec z zaupanjem v roke! Postajamo bogatejši in svobodnejši. V tej čudoviti molitvi se umirimo. Ko se zadržujemo v takšnem premišljevanju, zremo skozi te besede kakor skozi okno na življenje Jezusa Kristusa. Jezus postaja naš sodobnik; skupaj z njim hodimo in on hodi z nami; njegova življenjska pot postaja naša in naša postaja njegova.«
Koliko lepega, pa tudi težkega se je ta mesec zgodilo Praznikovim. Otroci so izvedeli, da je mami noseča. Luka je družini predstavil svojo Lucijo. Jakob se je moral spoprijeti s tem, da je za nekatere sošolce čuden, ker hodi k maši in ministrira. Ivana je zbolela. Ati se je vsem opravičil, ker je raztresal jezo ... V vseh teh doživetjih so Praznikovi skušali prepoznavati milosti zakramentov. In kaj so nas naučili? Krst nam dviga dostojanstvo, obhajilo ga utrjuje, birma pa nas vabi, da v Svetem Duhu potrjeni stopamo v svet kot Jezusove priče. Zakrament zakona ni le lep obred, ampak resna obljuba, ki jo je mogoče v globini živeti le, če prosimo Gospoda, da našo vsakdanjo nemoč – vodo, spreminja v pogum – vino. Prav tako potrebujejo Božjo pomoč duhovniki. Mašniško posvečenje je zakrament, ki jih utrjuje v poslanstvu in jim pomaga, da so lahko resnično Kristusove priče in apostoli. Tudi v bolezni potrebujemo pomoč. Zato bolniško maziljenje ni za smrt, ampak za življenje, da vrača zdravje in daje pogum za srečanje s prehodom na ono stran.
Sredi meseca so Praznikovi ugotavljali, kako hitro se lahko v hišo prikrade greh. Motovilil se je okoli zajčnikov in med sabo sprl Jakoba in Ivano, ki sta tekmovala, kdo ima lepše zajčke. Plazil se je okoli mize in otroke dražil z rogljički. Atija je čakal na vrtu, med čistilno akcijo pa se je greh skušal razbohotiti v hiši. A družinskega miru mu vseeno ni uspelo zrušiti. Praznikovi so sovražnika prepoznali še pravočasno, zato so ga lahko tudi premagali. Pomembno je, da imamo tudi mi oči na preži, da bomo lahko premagali greh v svojem življenju. In ne pozabimo:
- lenoba ni le brezdelje; leni smo tudi takrat, ko delamo tisto, kar nam je lažje;
- ni narobe, če pri sebi kaj občudujemo, a če pri tem pozabljamo, da je vse, kar smo, Božji dar, raste v nas napuh;
- jeza ni opravičljiva, z njo se moramo spopasti;
- lakomnost, požrešnost in nevoščljivost moramo neprestano premagovati s krepostmi: skromnostjo, zmernostjo in pozornostjo za stisko bližnjega.
Živeti z vero je drugače. In drugače je živela tudi Marija. Vse njeno življenje je bilo potovanje vere. Čutila je, da jo je Bog poklical v življenje, da je življenje Božji dar. Še močneje je začutila Božji dotik, ko je razmišljala o svojem poslanstvu in ko jo je Bog nagovoril, naj sprejme povabilo k Božjemu materinstvu. Marija je Boga vzela za res. Tako kot je on računal nanjo, je tudi ona zaupala njemu. Naredila je vse in rekla: »Glej, tvoja služabnica sem, kar morem, z veseljem storim.«
Nam pa danes ne ugaja služiti. A kdor služi Bogu, služi sebi. Svoboden je in vesel, ker ga Bog ljubi in ker zmore ljubiti sam. Marija je vzor vernice, ki vesela hiti k Elizabeti, da ji prinese sporočilo: »Srečala sem Boga.« Naj bo ta lik Marije, ki Elizabeti prinaša veselo sporočilo, posebna spodbuda letošnjih šmarnic. Jezusovo oznanilo – vera, ki smo jo prejeli – je tako velik dar, da ga želimo v polnosti živeti in veseli sporočiti drugim.

argaiv1933

Marija, vesela oznanjevalka odrešenje svetu, prosi za nas.

Naloga:
Izdelaj svoj rožni venec in ga vztrajno moli. Naj ti molitev prinaša veselje v vsakdanjem življenju, v težavah pa naj ti bo v oporo.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information