natisni
PDF

1. Vse ima svoj čas

... in vsako naše dejanje svojo uro pod soncem. Tako je razmišljal že neznani modrec v Stari zavezi (prim. Prd 3,1 ). Nemara je težko natančno vedeti, ali je živel v bro¬nasti ali bakreni dobi; zapisano je bilo Sveto pismo dosti kasneje, kot je nastajalo. Na temelju opažanj je dognal, da se menjavajo časi vojne in miru, dobrega in hudega, sončnega in senčnega. Temu danes rečemo izkušenjsko učenje.
Minila so tisočletja - a ta so v božjih očeh kot en dan -, preden je na krščanskem nebu vzcvetelo Jezusovo Srce. Nekdo bo dejal: kako pozno, šele z Marjeto Alacoque (beri: alak6k), kdo drug pa: kako zgodaj, že v 13. stoletju! Nekateri cerkveni pisatelji namreč omenjajo Jezusovo usmiljeno srce, pa da ne pozabimo sv. Katarine Sienske in sv. Frančiška!
Da je iz Jezusovega prebodenega srca pritekla »kri in voda«, poroča evangelij. To dokazuje popolno Odrešeni¬kovo ljubezen do nebeškega Očeta in do vseh ljudi!
Vse ima svoj čas. V sedemnajstem stoletju se je po videnjih sv. Marije Marjete Alacoque močno razplamte¬lo čaščenje Jezusovega Srca, ase s časom počasi malce poleglo. Novo stoletje, in bilo je že devetnajsto, je zakr-vavelo v prvi svetovni vojni. Obstaja pričevanje, da se je takrat tudi v naših krajih okrepilo zatekanje v zavetje Je-zusovega Srca. Stare podobe na steklu, preproste podo-bice, predvsem pa vsakodnevna posvetilna molitev! Taje v trdni veri, da se bo gospodar vrnil z vojske živ in zdrav  in da se bodo z bojne črte vrnili tudi sinovi, hlepela in hlapela k nebu iz srca številnih mater in otrok.
Ko mine vse hudo, sledi čas radosti. Vznesenost veselja, oddih od hudega, pa kot da zabriše potrebo po molitvi. Zdaj nastopi tihi čas zvestobe njih, ki jim velja Jezusovo davno vprašanje: Ali hočete tudi vi oditi?
Iz te zvestobe se že dolga stoletja ohranja neprekinje¬no čaščenje Jezusovega Srca. Nov plamen je vzplamtel prav v našem času s ponovnimi osebnimi in župnijski¬mi posvetitvami. Gotovo tudi zato, ker doživljamo težo svetovnih razmer, med katerimi odpad od vere ni na za-dnjem mestu.
Pred brezboštvom nas je svaril že bl. Slomšek. A čas, v katerem je živel on, je bil še močno prežet s krščan¬stvom. Neverniki so bili izjema, danes pred našimi očmi postajajo vsakdanja resničnost. Takrat v šolski klopi ni bilo otroka, ki se ne bi znal pokrižati. Zdaj se v šoli za šalo križa večina učencev zato, da se posmehuje onim petim, ki bodo šli po pouku še k verouku. Je čas vere in čas nevere.
Ni nam brez razloga razglašeno LETO vere. Ne le se-danji papež Frančišek, že vrsta papežev pred njim je kli-cala k poživitvi krščanstva. Ali je naša verska zaspanost posledica več kot polstoletnega miru, odsotnosti svetov-ne morije? Če ne tega, pa gotovo človekove brezbrižnosti ter nehvaležnosti Bogu takoj, ko gre ljudem spet dobro. A na Zemlji to ne more večno trajati, kar nam dopove¬duje že modrec iz pradavne zgodovinske dobe.
Sredi lanskega avgusta je srečanje Treh dežel z vodi-lom Blagor ji, kije verovala intoniralo (pred)vstopni spev v Leto vere. Zdaj smo že na polovici njegovega časa. Razcveteli rožnik, mesec junij, v krščanskem občestvu zaznamuje čaščenje Jezusovega Srca. V Svetem pismu omenjena »kri in voda« naj nam pomeni očiščenost vseh oblik naše nezvestobe v neskončni Božji dobrotljivosti.

argaiv1753

Srce Jezusovo, usmili se nas.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information