natisni
PDF

11. Prevetritve

Med Jezusovimi obljubami, sporočenimi sv. Marjeti Alacoque, je tudi ta, da bodo s čaščenjem njegovega Srca mlačni kristjani postali goreči: kdor pa je že zavzet za vse dobro, se bo gorečnost v njem še okrepila.
Kdor hoče druge vneti, mora sam goreti. To spoznanje je rad poudarjal bl. Slomšek po pregovoru: Kdor ne gori, ne vžiga. Nekdo pa mora zanetiti ogenj. Že za poklicno področje je pomembno imeti vzornika, ki nam sveti na pot. Rad bi bil podoben mojstru, pri katerem sem se izu-čil. Trudil se bom tako, kot se je moj učitelj. Vesten bom, kot je bil naš župnik. Rada bi še bolje kuhala kot moja mama. To so vžgani plamenčki in utegnejo se mogočno razplamteti. Bogve kdaj bodo nevede zanetili nekomu željo biti podoben človeku, za katerega je bila značilna gorečnost.
Mlačna vera vodi v duhovno površnost. Podobna je megli brez vetra. Ali jo čaščenje Jezusovega Srca res lahko prevetri? Brez naše volje bolj težko. Za vsako stvar se je treba razpoložiti. Želeti je treba in predvsem hoteti. Nič nam ne koristi najsodobnejši pripomoček, če ga ne uporabimo. Nič navaden kuhalnik, če ga ne vključimo.
Jezusovo Srce je duhovna vtičnica, ki omogoči spoj našega hotenja z Božjo milostjo. Najbrž se pa premalo zavedamo, kdo in kaj je Jezus. O njem je sicer veliko napisanega. Veliko ugotavljanj, kakor nam jih posreduje katoliška Cerkev, in veliko povsem nasprotnih razlag in domnev. Temelj, na katerem naj bi gradili svoj odnos do njega, je za kristjana Sveto pismo. V Svetem pismu evangeliji, saj prav ti opisujejo njegovo delovanje. Iz njih razberemo Jezusov temperament, navade, poznavanje, značaj. Nekaj od tega nas gotovo posebej pritegne. Mo-goče odločnost? Mogoče sočutje. Mogoče pravičnost. Mogoče pogum? Dobrota nedvomno. To pa že omogoča globlji premislek o njem. In če tako razmišljanje postane naša vsakdanja navada in potreba, je to obenem tudi že molitev.Je to tudi že preprosta oblika čaščenja. Od tu do še globlje navezave nanj pa res ni več daleč.
Mogoče se nam pa kdaj zazdi, da je Jezus nekoliko za-gledan sam vase, da je malce po človeško domišljav? Zakaj postavlja čaščenje kot pogoj za to, da usliši našo molitev? Dvanajst obljub, toda vse so pogojene s čaščenjem njegovega Srca. To že razumemo, da gre Bogu vsa možna čast, Jezus je pa z Očetom eno, a zakaj nenehno poudarja čaščenje sebe? Saj mu s svojo lepoto in urejenostjo poje slavo vse stvarstvo! Sam je dejal, da se še Salomon ni oblačil lepše kot narava (prim. Lk 12, 27).
Če smo se ujeli v to zanko, rabimo nekaj več časa za premislek, ase nam počasi le razjasni, da Jezus čaščenja ne zahteva in ne potrebuje zaradi sebe, ampak to držo odnosa do vsega božjega potrebujemo mi. To nas dela ponižne pred tem, kar je neskončno večje od nas. Tako in tako smo se že prevzeli; meneč, da smo si s korakom na druge planete podredili vse vesolje, s pogledom v gensko zasnovo pa premagali vse bolezni.
Menda neke vrste orel rad kroži tik nad slapom; nje-govi krogi vzbujajo predstavo čaščenja. Po vsej verjetnosti mu zgolj prija hlad. Ko se kokoš napije vode, obrne glavo k nebu in nekdanji pobožni starši so otrokom rekli, da se Bogu zahvaljuje. A to so le ljubke predstave in projekcija človekovega občutja v živo naravo. Iz nekakšne duhovne prausedline pa takole privre na dan njegova skrita potreba po nadčloveškem, po presežnem.
Tja nas vodi čaščenje Jezusovega Srca.

argaiv1753

Srce Jezusovo, usmili se nas.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information