natisni
PDF

13. Drug drugemu misijonar

Goduje Anton Padovanski. Bil je ves zavzet za misijonski poklic in za mučeništvo, prepričan, da bo za Boga izgorel v vroči Afriki, a je pristal v Padovi in tam ima ta svetnik iz 13. stoletja mogočno cerkev.
»Padova ob širni reki, mesto sv. Antona, v sebi nosil do zatona nate bom grenak spomin.« Tako pa pravi Igo Gruden, ki je bil med drugo svetovno vojno v Padovi interniran. Z njim pa še številni Slovenci.
Ko bi mogočniki, ki na zemljevid sveta zarisujejo dr-žavne meje, vedno upoštevali vodilo ljubezni in pravič-nosti v duhu sv. Antona, ne bi bila na naši celini nikoli tekla kri. Ima pa sv. Anton Padovanski, kije deloval tudi v Gorici, osebne zasluge, da so v Ljubljano že dve leti po njegovi smrti prišli frančiškani.
Ta izjemno čaščeni svetnik je komaj kje upodobljen brez deteta Jezusa v naročju. Tu in tam pa na kaki oltarni sliki pridiga ribam. Iz legende razberemo, da zato, ker ga ljudje - čeprav je bil izjemen govornik - niso hoteli poslušati. Neme ribe pa kar v trumah.
Dete Jezus simbolizira božjo milino. Najdemo ga na najbolj starih podobah in podobicah. Kasneje je božja mehkoba zasijala iz podobe Srca.
Mehkeje, kot jo je doživljala sv. Favstina, jo dojame komaj še kdo. Njen obširni Dnevnik, prežet z opisi mi-stičnih videnj in Jezusovih naročil, se nam zazdi kar nadstvaren, izpisan v čustvenem šoku, ne da bi mogli presoditi, ali iz bolečine ali iz blaženosti. Po veri prepro-ste redovnice, ki po redovnih predpisih zaradi svojega ubožnejšega socialnega zaledja ni mogla postati korna sestra, je bil prav v našem času vsemu svetu razglašen praznik Božjega usmiljenja in po pomenu se ujema s praznikom Jezusovega Srca.
Misijonarji, ki so odhajali v tuje dežele oznanjat evangelij, so nekristjanom Boga približali kot Očeta. Tako je tudi oznanilo sedanjih misijonarjev, med katerimi je veliko slovenskih. Jezusovo usmiljeno Srce je Indijancem opisoval Friderik Baraga, Afričanom Ignacij Knoblehar, Kitajcem Jožef Kerec, Vietnamcem Andrej Majcen, po Makedoniji je iskal duše Janez Gnidovec; ta čas deluje na tujem blizu sto slovenskih misijonarjev. Tako nekdanji kot sedanji bi lahko ostali doma na znanem in kolikor toliko varnem; brez krpelj na prezeblih nogah in daleč od vojnih spopadov.
Trenutek premisleka! Mar ni tudi domovina že misi-jonsko področje? Kot da duhovniki med nami ne stopajo po razkristjanjenih tleh. Kot da ne doživljajo izkušenj sv. Padovanca, da jim raje prisluhnejo ribe kot ljudje. Bolj veter kot naše uho.
A tu je leto vere. Priložnost, da smo drug drugemu misijonar. Dovolj je pomisliti na Jezusovo obljubo, da bo vsakomur, kdor se zaveda čaščenja usmiljenega Srca, dal zadosti milosti za delovanje v svojem stanu. Laikom v laiškem, posvečenim v posvečenem. Po Slomškovem načelu: kdor hoče druge vneti, mora sam goreti.
Antona Padovanskega je tako pretresla smrt franči-škanskih mučencev, da se je odločil za misijonsko pot med muslimane, a je ostal kar na krščanskih tleh. S svojo ljubeznivostjo, zaupljivostjo, zgovornostjo in trdno vero v božjo Previdnost je osvojil ljudi nižjih in visokih družbenih slojev. Razširjal je vonj božje Ljubezni in je tudi zato postal zavetnik ljubečih se src. Kot priprošnjika ga častijo še vseh vrst pozabljivci, a je tudi to znamenje njegove dobrotljive skrbi za človeka.
Ali je možno doseči kaj bolj pomembnega od tega, da bi se nam, ko bomo prestopili nevidno črto, kdo priporočal.

argaiv1753

Srce Jezusovo, usmili se nas.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information