natisni
PDF

15. Naši dnevi

Sredi poletja pomisliti na konec življenjskih dni, ko je še vse v polnem cvetenju in zelenju, nam najbrž ne pride na um. Mogoče smo ohranili prastaro navado zmolili vsak dan kaj malega »za srečen dan, za srečno zadnjo uro«, a dokler smo pri močeh, stvari ne jemljemo preveč resno.
Vendar nam teden za tednom odtekajo dnevi in ime enega je zaznamovano z našim odhodom. Mogoče ponedeljek, mogoče sobota? Več kot sedem jih ni in eden bo zadnji.
Prve petke nam pa Jezus namenja prav zato, da bi se pogosto zavedali svoje zemeljske začasnosti. Obljublja, da nam bo v zadnji uri stal ob strani, če se bomo odločili obhajati devet prvih petkov v ta namen. Zagotovljena da nam je njegova milost.
Spoved, sveta maša, obhajilo. Pogled v preteklost nam odkrije dolge vrste pred spovednicami in majhno število ljudi pri vsakodnevnem obhajilu. Vse od tridentinskega koncila (1545-1563) dalje je bilo zelo poudarjano Pa-vlovo stališče: Kdor bo nevredno jedel ta kruh ... , se bo pregrešil ... (prim. 1 Kor 11,27). Po spovedi so verniki kvečjemu še dvakrat upali prejeti obhajilo. Kleče pri obhajilni mizi in sklenjenih rok pod belim prtom.
Zdaj smo poučeni, da obhajilo ni prislužena nagrada za svetost, ampak je pomoč, da bi postajali sveti. Vendar nas to stališče ne odvezuje od zakramenta sprave. Pa tudi ne od tega, da obhajila ne bi prejemali spoštljivo in dostojno.
Najbrž bi se bilo dobro malo ozreti nase in vase. Da se nismo zgolj navadili ... , da v nas ne deluje zgolj spod-bujena samodejnost, češ zdaj pa k obhajilu. Potrebe po spovedi ne čutimo. In ker je tako, tudi marsikateri spovednik ne prihaja čakat, če bi morebiti le kdo ... A ko začneš popuščati, začneš slabeti, nas poučuje menih v Hoji za Kristusom. Obhajanje prvih petkov sploh ni nič drugega kot hoja za Njim. Toda Jezus jo je povezal z zakramentom spovedi.
Prezahtevno? Odvisno od tega, koliko smo se pripra-vljeni poglobiti v njegovo odrešenjsko delo, v oznanjevanje in trpljenje, in do kolikšne mere ga hočemo posne-mati. Večje ljubezni ni, kakor je dati življenje za prijatelje (prim. Jn 15,13), pove evangelist Janez. Veliko ljubezni pokažemo Jezusu, če ga v obhajilu prejemamo spoštljivo, razpoloženi zanj in hvaležni.
Eno obhajilo bo zadnje. En prvi petek bo zadnji. Neki dan bo zadnji. Sv. Vid, ki nam na koledarju danes nazna-nja vrhunec dnevne svetlobe, nam hkrati da vedeti, da vse mineva. Spada med svetnike mladoletnike. Njegovo trpljenje za vero da se je začelo že pri starosti sedmih let. Živel je v 4. stoletju, a skoraj bolj kot zaradi mučeništva je v ljudski zavesti ostal živ zaradi žarne dnevne svetlobe, ki obdaja njegov godovni dan. A tudi huda bolezen se po njem imenuje vitlov ples. Zaradi leta vere imajo družine posebno priložnost spomniti otroke na mučenca sv. Vida. Tem ne grozi kako krvavo mučeništvo zaradi vere, kljub temu pa so kdaj izpostavljeni posmehu zato, ker hodijo k sveti maši ali zato, ker obiskujejo verouk. Zakaj se kot starši ne bi z njimi kdaj o tem pogovorili?
Žal se poleti kar redno dogaja, da prihajajo otroci manj k sveti maši. To je zanesljivo znamenje površinske verno-sti, ko si prosti čas namenimo predvsem zase. Pa ravno ta čas omogoča več priložnosti za obisk svete maše, tudi delavniške. Za spoved, za doživljanje obhajila.
Vedno toplejši večeri nam omogočajo pomirjujoči stik z naravo. Pogled v nebo in premislek o tem, kako drobno semence je človek v primeru z eno samo zvezdo, nas zmore razpoložiti za dojemanje skrivnosti na razdalji zemlja-nebo. Tudi skrivnosti, ki nam jo hrani zemeljsko slovo.

argaiv1753

Srce Jezusovo, usmili se nas.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information