natisni
PDF

17. Naš vek

Ko se je očak Abraham s svojimi čredami, ženo Sarajo in nečakom Lotom odpravil v deželo Kanaan, v oblju-bljeno deželo, so na obsežnem barju današnje ljubljan-ske kotline živeli koliščarji. Ostrorogi Jelen in J ezerna Roža sta nepozabna lika iz trilogije Jalnovih Bobrov. Pred nami zaživijo tudi vsi drugi liki in številni dogodki onega davnega časa izpred kakih štirih ali petih tisočletij.
Tako močno se vživimo v Bobre, da dojemamo napi-sano kot čisto resnico. Arheologi in antropologi menijo, da je pisatelj odlično povzel razmere in občutje ljudi iz nam tako zelo oddaljenih časov. Ostanki kolišč na Barju so pa oprijemljiv dokaz tedanje materialne kulture.
Tudi ostanki ostankov mesta Ur, od koder se je na tvegano pot za božjim klicem podal Abram, imajo svoje sporočilo. Z njim se začenja zgodovinska podlaga Sve-tega pisma. Naj se nam še toliko dogodkov zdi neverje-tnih, imajo svojo pomensko veljavo.
Mar imata Abraham in Ostrorogi Jelen kako zvezo z vero? Če v drugem ne, v tem zagotovo, da se svobodno odločamo, alijima verjamemo ali ne. Temu, kar so doživeli in doživljajo Abrahamovi potomci do današnjega dne, in možnostim vsega, kar so doživljali davni koliščarji. Ko si ogledujemo njihov čoln, nam ljudi v njem lahko oživi samo domišljija. Abrahamov rod, primerjan s številom zvezd na nebu in s peskom na morski obali, govori iz svete knjige. A bolje nam ga kdaj pomaga razumeti sporočilo dogodkov kot pa dogodki sami.
Leto vere vabi, da izostrimo odnos do Svetega pisma.
V pomoč so nam župnijski biblični krožki. Pomaga nam pa tudi domišljijski polet v prihodnost. Zamislimo si, kako bodo ljudje čez nekaj tisočletij iskali pomen in re-snico v tem, kar se jim bo zapisanega ohranilo iz naših časov. Verjetno jim bo marsikaj ostalo uganka. Ne bodo razumeli, ne bodo verjeli. A prav tisto se ta čas dogaja nam v vsej resničnosti! Ko mi zdaj razmišljamo o doga-janjih, opisanih v Svetem pismu, smo v veri in dvomih podobni ljudem iz prihodnjih vekov.
Bog je resnično Ljubezen. Sicer nam ne bi prihitel na pomoč v drugi božji osebi, v Jezusu. Tako nam je tudi časovno bliže. Oni Natanael pod figovim drevesom nam je tako podoben, kot da bi živel blizu našega vikenda v Istri. Kaj šele Samarijanka pri vodnjaku! Kaj šele vihravi in kar takoj omahljivi Peter! Pa tudi v onih otrocih se vidimo, ki jih je Jezus ljubkoval.
Ko je redovnica Marjeta Alacoque doživljala videnja, so že živeli naši davni sorodniki, ko ga je ob sebi vidno zaznavala sv. Favstina, pa sploh. A saj sami nismo na slabšem od njiju - z vsakim obhajilom živi Jezus v nas, iz vsakega tabernaklja nas blagoslavlja.
Družinam, ki bodo častile njegovo Srce, obljublja poseben mir. Mar ga ni danes potrebna že kar vsaka družina, razpršena od jutra do noči po raznih dejavno-stih? Kje daleč je že doba rodovnih skupnosti, potem pa, če imamo v mislih Abrahama ali pa koliščarje. Ne živimo več v razširjenih družinah v tesni povezanosti s sorodniki. Precej drugače in kar je huje: začeli smo se razdružinjevati. Enostarševske skupnosti s tedenskim preseljevanjem otrok od enega roditelja k drugemu so živa stvarnost. Tudi otroci, ki ne poznajo očeta, in oni človek iz dokumentarne oddaje, ki potuje iz kraja v kraj in se zazira v obraze moških na ulici, upajoč, da bo v katerem opazil podobnost s seboj. V prihodnosti sploh ne več nujno rojeni, ampak kar izdelani otroci ... Naš vek.
Dal bom mir družinam, ki bodo častile moje Srce.

argaiv1753

Srce Jezusovo, usmili se nas.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information