natisni
PDF

21. Vzori in boji

V kakem nabožnem zapisu piše, da je sv. Alojzij, ki je zavetnik mladine, preživel svoje življenje brez skušnjav, in podobno nam je predstavljen tudi sv. Stanislav Kostka. Njuna krepost se še posebej nanaša na šesto božjo zapoved. Vera pri svetnikih tako in tako kot da ni vprašljiva, kar je veliko bolj razumljivo kot to, da ne bi imeli nobenih skušnjav; ne glede na kaj le-te merijo.
Mladi ljudje iz slovenskega okolja imajo na voljo sodobnega vzornika, zavetnika bl. Alojzija Grozdeta. Njega pa glede skušnjav ne moremo idealizirati v tem smislu, da ga ne bi bile obremenjevale. Sam jih namreč glasno omenja. Obenem pa tudi to, kako jih premaguje.
Toda koliko se mladi ljudje – ali pa sploh mi vsi – zatekamo k zavetnikom in priprošnjikom? Leto vere nas usmerja tudi k njim. Vsak od njih je osvetljen z njo, z vero. V njeni moči je premagoval težave. Zaupal je v božjo pomoč in si jo izprosil, izmolil, iztrpel. Ni odveč vedeti o njihovih križih in težavah. Tudi za legendarnimi pripovedmi tičijo stvarne preizkušnje, podobne našim.
Kaj pa so skušnjave drugega kot preizkušnje? Tudi neizbežne so, sicer ne bi bile omenjene v očenašu. Jezus, ki ga odlikujeta dobrota in usmiljenost, sam ni bil brez njih. Krepko se je ruval s hudobcem. Še učenca Petra je ob neki priložnosti nagnal od sebe samo zato, ker mu je ta svetoval lagodnejšo pot (prim. Mt 4,10). Pomislimo nase, kako radi ubiramo ravno najlažje poti!
Reši nas hudega, dodaja Jezus v očenašu. To húdo se nanaša tudi na prejšnjo prošnjo. Če namreč ne premagamo skušnjave, neizbežno sledijo posledice. Te so težje in lažje, odvisno od tega, v čem smo podlegli. Past je v tem, ker nam skušnjava vsako vabo osvetli z najbolj mikavnimi barvami; te pa – žal – niso obstojne.
Zakaj toliko ljubezenskih pesmi, ljudskih in umetnih, žaluje za izgubljeno življenjsko srečo, ko ostaja za ognjem ljubezni le opustelo pogorišče? Življenjske izkušnje kažejo tudi z umetnostnimi besedili na človekovo krhkost na področju nravnosti in odgovornosti. Bl. Grozde se je tega zavedal in se ohranjal z molitvijo in zakramenti. Sv. Alojziju in Stanislavu je bilo morda z nekaterimi skušnjavami res prizaneseno; priprošnjiki mladim in starim pa so vsi trije in še marsikdo od svetih.
Čaščenje Jezusovega Srca je primerno zdravilo proti različnim zapeljivostim. Tudi proti lenobi, opravljanju, častihlepnosti ali proti zavisti. Rešuje nas pred občutkom večvrednosti, ko se spomnimo, da je glede sebe Jezus menil: »Kaj mi praviš, da sem dober« (prim. Mr 10,18), ko pa je tak edino nebeški Oče. To daje misliti, da se je temeljito zavedal svoje človeške narave.
Premišljevanje evangeljskih izrekov nas kmalu prepriča, da zelo zvesto povzemajo življenjske resnice. Spomnimo se one o kamnu, ki da naj ga prvi vrže v grešnika, kdor se še ni pregrešil zoper enako – končno pa: ali pa kako drugo – pregreho. Lažni pravičniki so drug za drugim odhajali, a tudi Jezus grešnice ni obsodil. Ne zato, ker bi bil enake vrste grešnik, ampak zaradi usmiljene narave svojega božjega bistva. V osebnem razodetju sv. Favstini Kowalski se je razkril kot Božje usmiljenje.
To usmiljenje sega čez vse človekove padce in pregrehe. Vendar je brezbrižno zanašanje brez osebnega prizadevanja za svetost žalitev Božje dobrote. Vsakomur je bilo po zakramentu sprave že kaj odpuščenega. Iz izkušenj vemo, da kaže zaupljivo ponavljati očenašno prošnjo: Ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.

argaiv1753


Srce Jezusovo, usmili se nas.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information