natisni
PDF

24. Drug drugemu pot

Janez Krstnik je zadnji prerok Stare zaveze in prvi človek, ki je od blizu zaznal Odrešenika. Začutila sta se, ko sta bila še v varnosti maternice. Prvi dar staršema v njuni čezmerni starosti, drugi dar vsemu svetu po čudežnem spočetju. Zaznata se, ko pride Marija streč svoji sorodnici (prim. Lk 1, 56).
Že na začetku skrivnost.
Janez kasneje oznanja krst pokore in napoveduje Rešitelja. Ta hodi po deželi s svojimi učenci in se da krstiti Janezu.
Janez se preizkuša v puščavi, Jezus je tam preizkušan.
Janeza vržejo v ječo, od koder pošilja svoje učence spraševat Jezusa, ali je res pravi. Kasneje ga imenuje Jagnje božje (prim. Jn 1,29). Pravi tudi: Sredi med vami stoji on , ki ga vi ne poznate (prim. Jn 1,26). In Jezus nekoč o njem, da Janez ni trs, ki ga veter maje (prim. Mt 11,7).
Janez Krstnik in Jezus kažeta na tako duhovno razmerje, ki naj bi ga v medsebojnih odnosih posnemali tudi mi. Ni odveč, da se kot Janez prepričamo o verodostojnosti soljudi in o obljubah oklicanih voditeljev. Živimo v času, ko nas na vsakem koraku kdo poučuje o zadovoljstvu, sreči, zdravju, uspehu. Govorijo nam o samoizpolnitvi in o stapljanju z vesoljsko energijo. Učijo nas doseči višjo zavest o sebi in kozmosu. Na voljo je mnogo tehnik za umirjanje in premagovanje živčne napetosti. Vse je pri roki. Tudi napovedovalci nam usojenih dogodkov v prihodnosti so na voljo kar po telefonu. Knjig z duhovno vsebino je na kupe.
Janez Krstnik se je v puščavi hranil s kobilicami in medom divjih čebel (prim. Mt 3,4). Kakšna je naša prehrana, vemo. Jezus, ki mu je Krstnik pripravljal oznanjevalno pot, se ni branil pogostitev, v puščavi pa se je postil tudi on. V obeh imamo zgled, kako se da krotiti slast. Če se naučimo upreti eni vabi, se utrjujemo tudi proti drugim mikom.
Visoko stoji sonce ob godu Janeza Krstnika. Kresujemo. In o kresi se dan obesi. Krščanski koledar je preroka Stare zaveze umestil na sredino leta. Ljudska vera in domišljija sta prispevali mnogo legend. Poganske običaje sta preoblekli z novim ogrinjalom. Praprotno seme, ki nam omogoči razumeti govorico živali na kresni večer, je prijazen mit. Praprot, položena za hišna vrata, na kateri bo Krstnik mirno prespal, je pokristjanjena prazna vera, da se bo to v resnici zgodilo. Vendar je v njej lepa simbolika. Kaže na svetnikovo navzočnost v našem življenju. Tudi skoka čez ostanek kresne žerjavice, kar da prinaša srečo, nam nebo ne zameri. Človek preprosto potrebuje znamenja, ker gre skozi življenje kot popotnik nekam dalje. Krščanstvo oznanja večno posmrtno bivanje v božjem objemu. Preveč presežno je, da bi si ga mogli pravilno predstavljati. Toda naša domišljija je ustvarjalna, saj je človeku dana bogopodobnost tudi v ustvarjanju. Z lahkoto si izmišljuje zgodbe, s katerimi si pomaga razumeti to, kar ga presega. Tudi Jezus je učencem pomembne reči razlagal s prilikami. Ni samo enkrat dejal: Nebeško kraljestvo je podobno (prim. Mt 13,18.20.22) …, namreč človeku, kralju, vinogradniku, trgovcu. Tudi sicer je govoril v podobah in primerah. Žito, ptice, cvetje, seme, vino, oblačilo, mreže …, vse mu je služilo za pojasnjevanje. Tudi asketski lik Janeza Krstnika.
Ko pa se Jezus približa v mističnem videnju, najsi bo sv. Marjeti Alacoqe ali sv. Favstini Kowalski, govori o srcu in usmiljenju in o pokori. Slednja zadeva nas. V še tako naprednem času, ki nam olajšuje življenje, kesanje in pokora in molitev in zadoščevanje pri Bogu ni izgubilo svoje vloge. Prošnja, zahvala, čaščenje, zadoščevanje ostajajo pot k svetosti; samo svetost odpre nebeška vrata. Bila bi nam nedosegljiva in prag previsok, če Božje usmiljenje ne bi bilo neizmerljivo večje.

argaiv1753

Srce Jezusovo, usmili se nas.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information