natisni
PDF

25. Ponosno in hvaležno

Danes je praznični dan. Smeli bi se v nekem oziru primerjati z Izraelci. Ta narod ima bogato zgodovino, pot do sedanje državnosti pa je bila naporna in dolga. Naša tudi. Toda ali se pomena samostojnosti in državnosti zavedamo tako trdno in globoko, da ju tudi dovolj spoštujemo? Že po odnosu do zastave, grba in himne se meri naša zavednost. Res, da ob intonaciji himne vstanemo, stojimo pa premalo vzravnano. Če potem še zaploskamo, pomeni, da nam več pomenijo pevci kot vloga domovine. Ob himni in razvijanju zastave molčimo, to je drža našega spoštovanja.
Dan državnosti in dan samostojnosti sta tako pomenljivi znamenji, da jima moramo nameniti tudi molitveni spomin. Maša za domovino izraža našo zavezo zvestobe in zahvale tudi Bogu, da nas vodi skozi razgibane čase, skozi mir in vojne, skozi letne čase in čez tektonske premike zemeljskih in družbenih plasti.
Jezus je živel v okupirani domovini, kakšen je bil njegov odnos do države? Širnemu področju sveta je tedaj vladal rimski cesar Gaj Oktavian Avgust. Jezus je bil rojen v času, ko je vladar ukazal, »naj se popiše ves svet« (prim. Lk 2,1) in so se ljudje hiteli popisovat »vsak v svoje mesto«. Iz Nazareta do Betlehema je bila pot kar dolga. Nadaljnje okoliščine so nam znane. Tudi prva ogroženost Jezusovega življenja. Tvegana pot družine do Egipta. Počasi spet nazaj do Nazareta. Molk o njej od darovanja v templju do dvanajstega leta Jezusove starosti. Ponovno molk, dokler se mladi tesar ne odloči za glasno oznanjevanje. Kmalu je razumljen kot človek, ki naj rojake poveže v neodvisno kraljestvo. V resnici pa preseneti s stališčem: Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je njegovega (prim. Mt 22,21). Brez upiranja. Brez vstaje. Mar ni to mevžasto za naše pojme?
Veliko damo na pravice, manj smo pa zanje hvaležni. Državnost je ena med njimi. Jezus je bil do rimskega cesarstva razpoložen podobno, kot so bili naši bližnji predniki do Avstro-Ogrske. Slovenski možje so bili ponosni, da so ji služili kot vojaki tako v miru kot v bojevanju. Bila je država in kot državljani so izkazovali ponos. Tudi bl. Slomšek, ki se je še z mnogimi drugimi zagovorniki pehal za narodove pravice. Raba maternega jezika je bila na prvem mestu. Odnos do materinščine je bil v okupirani domovini boljši kot je v samostojni državi.
Judje v Izraelu izražajo še danes pred zidom žalovanja, ostankom ostanka nekdanjega templja, spoštovanje do svoje davnine. Mi se komaj kdaj spomnimo knežjega kamna in svojih dednih pravic.
Božje kraljestvo, o katerem je govoril Jezus, je onkraj naših zemeljskih in ozemeljskih meja. Leto vere nas spominja, kako vstopiti vanj. Po nezamenljivi poti molitve in zakramentov. Ni obvozov, ni bližnjice, ni hitrih cest, ni ekspresnega vlaka, ni nadzvočnega letala, ni vesoljskega plovila, ki bi nas odložilo tja. Ostaja le Jezusovo izročilo: Jaz sem pot, resnica in življenje (prim. Jn 14,6). Njegov zgled imamo v podobi Dobrega pastirja. Še vedno hodi in nas išče. Kdaj tudi po sporočilih mistikom, ta čas z Letom vere, vedno z oznanjevalci, kar je vsak duhovnik in kar naj bi bil vsak vernik. Zgled nam ponuja z obhajanjem svatbe in s križevim potom, s smrtjo in vstajenjem. Z vsem, kar je vmes, in to je naš čut za izpolnjevanje dolžnosti in za zaupanje Vanj. Ob tem so trije stebri za urejeno osebno in družbeno življenje, omenja jih Ivan Cankar, granitno trdni: »Mati. Domovina. Bog.«

argaiv1753

Srce Jezusovo, usmili se nas.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information