natisni
PDF

26. Oblike duhovnosti

Ali je Jezusovo srce možno častiti v naravi? Tako, da gremo namesto k maši »na samoten kraj«, kakor je bilo rečeno apostolom? Na primer, da se povzpnemo na visoko goro, gremo od doma že navsezgodaj, ko ni še nikjer nobene maše. Po nekaj urah vzpenjanja dosežemo vrh, imamo srečo, da smo prvi in se zato še bolj vzneseno in prisrčno zahvalimo Bogu za lepoto narave, ki je po dolini še po vsej verjetnosti pregrnjena z meglo. Ves dan je ožarjen od našega vzhičenja. Naslednji dan bomo pa v službi komu zatrdili, da je bilo lepše kot v cerkvi.
Podobni primeri med kristjani niso redki. Znani so primeri, ko tudi prijazna učiteljica svetuje šolarjem, naj gredo v nedeljo v gozd, naj objamejo drevo, pa se bodo dobro počutili in bodo bolj spočiti za nov šolski teden.
V Letu vere se vprašajmo, ali je to oblika nove evangelizacije. Noben duhovnik tega ne bo potrdil. Noben vernik ne bi smel krščanskega oznanila zamenjati za podobne oblike čustvenosti. Zagotovo Boga lahko častimo v naravi; že stvarstvo sámo ga časti, vendar nobena hvalnica ne opraviči izostanka od nedeljske svete maše.
Stvarstvo pa, tako opominja apostol Pavel, še vedno trpi v porodnih bolečinah (prim. Rim 8,22). Ali obdani z njim kdaj pomislimo na to? Cele vreče odpadkov naberejo čistilci v gorah in po gozdovih, odvrgli so jih pa tisti, ki so se šli tja odpočit. Žal so med onesnaževalci tudi kristjani. Ko bi vsaj ti pomislili, s kakšno neizrekljivo silo so se rojevale gore, na katere se zdaj veselo vzpenjamo. »Tam zemlja je naša zakipela, zahrepenela, v nebo je hotela,« beremo v Župančičevi Dumi. »Tako strmi zdaj sredi višine okameneli zanos domovine.« Dober vzrok imamo, da smo Bogu hvaležni za lepoto domovine. Dovzetnost za lepoto nas usmerja k čaščenju svetega in k varovanju naravnega. Nebo, oblaki, drevesa, gore so za velika verstva kraji, kjer se razodeva Božja veličina. Krščanstvo ni izjema. Mojzes je zapovedi prejel na gori. Jezus se je pred učenci spremenil na gori. Neštetokrat se je ozrl v nebo. Zakril ga je oblak. Vendar to niso nadomestki za sveto mašo, ostajajo pa znamenja, ki kažejo k presežnosti. Tudi sporočilo najglobljih ljubezenskih pesmi se staplja z duhovnostjo. »Midva sva belo drevo, k nebu sva veje prožila; midva sva dobro drevo, v soncu sva se svetila.«
Jezusovo usmiljeno Srce presega vse darove zemlje. A tega ne doumemo, dokler gledamo na življenje preveč površinsko. Preveč radi se zadovoljimo s tem, da se prebijamo iz dneva v dan, da služba ni prenaporna, da v družini ni nihče resno bolan, da si privoščimo oddih, da še starši lahko kaj primaknejo. Ko kaj praznujemo, ne smejo manjkati posnetki vesele druščine. Tudi za birmo se potrudimo, da ne bi ostala brez spomina. Nedelje nam pa kot Gospodovi dnevi minevajo brez prave potrebe po obrednosti in duhovnosti.
Leto vere je razglašeno zato, da bi se vsi zavedli pomena krščanskih izročil. Molitev in bogoslužje, zakramenti in odprta dlan za potrebe sočloveka so stebri tega izročila. Molitev: da se otroci zaradi redne družinske molitve naučijo moliti. Bogoslužje: da je nedeljska sveta maša za vse pričakovani vrelec blagoslova. Zakramenti: da se po njih razliva milost čez uspehe in preizkušnje. Dobra dela: telesna in duhovna, da nas ne okuži egoizem.
Podoba Jezusovega Srca na vidnem mestu nam po njegovem naročilu sv. Marjeti Alacoque zagotavlja posebne milosti. Predpostavlja pa, to lahko vemo sami, da podobo nosimo tudi v srcu. Da spoštujemo veselo oznanilo, imenovano evangelij, saj je to Jezusova beseda. Pusti vse in hodi za menoj (prim. Mt 16,24). Danes velja to marsikomu marsikdaj zaradi objemanja dreves in zanemarjanja svete daritve.

argaiv1061

Srce Jezusovo, usmili se nas.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information