natisni
PDF

27. Darovi darovalcev

V letu vere naj bi okrepili sočutje do ljudi v stiski. Nobena velika nesreča ni, če marsikdo v tem poletnem naravnem razkošju ne bo videl morja ali pa dragih toplic, ker mu zanje primanjkuje denarja. Narava in zdravje sta  na voljo povsod, tudi doma. Sprehodi in krajši pohodi v okolico ne stanejo nič, okrepijo pa srce in duhá. Sočutje do človeka, ki si ne more privoščiti potovanja s turistično agencijo, je grešno, če hkrati ne čutimo nobene potrebe, da bi povabili v svoje vozilo onega, ki zaradi onemoglosti ne zmore več priti do farne cerkve. Stiske niso samo gmotne narave; posluh za neizgovorjene želje bližnjih si pa lahko izostrimo, ko se malo bolj zavzeto ozremo okoli sebe.
Vendar je tudi pomanjkanje gmotnih dobrin usodna nadloga. Lakota vodi v bolezen. Mraz prav tako. Ko skopnijo vsi prihranki in ni več sprotnega zaslužka, stopimo neizogibno na pot siromaštva. To lahko doleti kogar koli in takrat prizadetega ne zanima nobeno potovanje, le še to, kako si zagotoviti kruh. Zgolj od obljub se ne dá živeti. Nekdo mora priskočiti na pomoč. Ali človekoljubne ustanove in društva? Vsak, ki stisko opazi, in še zmore na kak način pomagati.
Naš čas pozna pojem donatorstva. To je ona oblika darežljivosti, ki priteka iz bolj polne vreče: od posameznikov, klubov, organizacij, podjetij. Na koledarju tega dneva pa najdemo ime sv. Eme Krške. Rojene v 10. stoletju na gradu Pilštajn, soproge bogatega mejnega grofa Viljema II., preizkušene z izgubo moža in obeh sinov, najbogatejše posestnice, kasneje živeče v samostanu benediktink v Krki, graditeljice cerkva in tega samostana, nedosegljive dobrotnice sirot povsod, koder je imela svoje posesti. Od vsega bogastva, razdanega za potrebe božjega in človeškega, ji je ostala le skromna redovna obleka. V preteklih rodovih v naših krajih zelo čaščena, njen grob v Krki pa ostaja romarski kraj. Ni le vzornica današnjih donatorjev, je zgled sočutne ljubezni za vsakogar. V času, ko so cerkveni in svetni dostojanstveniki, plemiči z visokimi naslovi, živeli odmaknjeni od podložnikov, je kneginja Ema obiskovala družine tlačanov, svoje služabnice pa je pošiljala k njim s košaro živil in obleke. Natančno tako kot tristo let kasneje sv. Elizabeta Ogrska. A zanesljivo nista edini.
Dobrosrčni milijonarji ubirajo danes drugačna pota do siromašnih ljudi. V dnevnih poročilih niso pogosto omenjeni. Sicer je pa rečeno, naj ne ve levica, kaj dela desnica (prim. Mt 6,3), kadar gre za dobrodelnost. Pomoči potrebni so vedno kje blizu, je dejal Jezus ob oni priložnosti, ko so se navzoči jezili zaradi potrate dišavnega olja (prim. Mr 14,7).
V resnici smo vsi kdaj potrebni take ali drugačne pomoči. Tudi Jezus je bil zanjo hvaležen. Ni pomembno, ali nam o tem poroča evangelij ali kaka legenda. Veronika s križevega pota ni omenjena v Svetem pismu, pa vseeno lahko verjamemo, da so se našli ljudje, ki so Trpečemu s čim pomagali sami od sebe, ne le prisiljeno kakor Simon iz Cirene.
Nemara se nam je pa že kdaj zgodilo podobno. Pomagali smo, a z malce nejevolje. In bili poplačani s kakim nepričakovanim spoznanjem. Taki so odsevi božje dobrote; Bog nas nagradi celo za tisto, kar neradi izpustimo iz rok.
Po Jezusovih obljubah nas spodbuja k čaščenju. Po zavzeto uresničevani evangelizaciji, h kateri nas usmerja vatikanski zbor s sprotnimi spodbudami, zmoremo  duhovno okrepiti sebe, občestva in družbeno področje. Srčika vsega je naša okrepljena vera. Z njo postane bolj pristna naša častilna molitev. Glasnejša kot prošnja postaja naša zahvala. Sočutje dejavno in samoumevno.

argaiv1753

Srce Jezusovo, usmili se nas.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information